Po zaključeni sobotni turi na Stenar, še poln vtisov in z vremensko napovedjo, ki je za nedeljo obetala podobno lep dan, je padla odločitev, da velja izpopolniti vikend še z enim izletom na sneg in sonce. Darja je na žalost po Stenarju dokončno zbolela in je doma zavita v kovter podpirala farmacevtsko industrijo ter uvoznike limon in čaja, jaz pa sem se z njenim sodelavcem Sašotom dogovoril da napadeva Storžič za katerega sta Andreja in Ivan par dni pred tem naredila mamljivo propagando.
V Mačah sva parkirala ob osmih ter pogumno zagrizla v strme serpentine proti Kališču. Pot do Kališča je bila kopna, le od spodnjega do zgornjega Kališča je bila močno poledenela, tako da sva jo mahnila kar povprek čez gozd, saj se nama še ni ljubilo natikati derez. V dom na Kališču, ki je bil nabito poln predvsem z gorskimi tekači, sva prisopihala v eni uri in pol, si privoščila čaj, povprašala za razmere na gori in polna energije odkorakala proti Bašeljskemu prevalu. Tam sva na udobni klopci nataknila dereze, palice zamenjala s cepinom in se po lepo zasneženem vzhodnem grebenu začela vzpenjati proti vrhu. Pot je bila že kar lepo zgažena, sneg ne preveč trd, prediralo se pa tudi ni. Snega je bilo sicer že za spoznanje manj kot v sredo, ko sta bila tu na obisku Andreja in Ivan, vendar še vedno zelo zimsko. Na vrhu sva bila sama, če odštejeva dokaj močan veter, ki nama je prišel nagajat s pihanjem snega v obraz, da sva komaj naredila par slik ter vsak en šluk čaja in že sva se morala spustiti nižje, kjer naju je naposled pustil pri miru. Po vrnitvi na Kališče sva si privoščila zasluženega kozla ter nato kar z derezami na nogah odhrustala po ledu do spodnjega Kališča, kjer sva jih pospravila in po vseh bližnjicah odletela v dolino.
Vikend je tako postal popoln.

Mirko