ČAO - Ašenbrener in Helba s Čopom

Primož Sedej | 18.08.2015

Ašenbrener in Helba s Čopom

Nehote je naneslo, da sem splezal 2 klasiki v manj kot enem tednu.
Lepo vreme je bilo treba izkoristiti in tako sva se s Kito prejšno soboto odpravila v Ašota. V petek sva na Vršiču pustila avto, sestopila v Tamar in tam tudi prespala. Ob 5h pa že sopihala skozi noč proti Travniku.
V spodnjem delu sva imela najprej malo težav z iskanjem prehodov, našla sva neko vmesno varianto, ko pa sva prišla pod kamin ni bilo več težav z iskanjem smeri. Po slabih devetih urah sva že sestopala proti Vršiču.
Tako kot pove večina plezalcev, je smer vse skozi napeta, skala in varovanje sta dobra, izpostavljenost pa neverjetna. Prehodi iz ene poči ali zajede v drugo pa so zelo lepe platke, ki najprej izgledajo nepreplezljivo, potem pa nekako dobiš tistih nekaj centimetrov do naslednjega oprimka. V Bunker sva splezala po originalni varianti in ne po levi (novi), ki je precej težja. Na daleč sicer res izgleda zelo podrto in naloženo, vendar ko prideš pod previs je zadeva čist OK.
Iz stene sva izstopila po rampi v levo na severovzhodni raz, saj tako kot pravi Mihelič imaš tu težavnega plezanja že čez glavo, pa še na morje se mi je mudilo
Izstopni raz je kar izpostavljen, zato sem predlagal, da se naveževa... jah vseskozi sem imel v glavi Gostovo nesrečo izpred nekaj let. Nisem si želel, da se nama kaj podobnega pripeti 100m pod vrhom.
Sestopila sva na Vršič, kjer naju je čakal avto in ob 21.30 sem že užival na morju z mrzlim pivom v roki

Ta petek pa sva bila zmenjena z Grego za Čopov steber. Grega ga je plezal že kot tečajnik, vendar se ga bolj malo spomni, meni pa se že nekaj let izmika (prpa, čas, vreme...). Letos pa sem si ga privoščil za rojstni dan, namesto torte in svečk pa sva izbrala Helbo. Detajl v Helbi je bolder z zelo slabimi stopi, če ti uspe noge spraviti na buhtelj in stopiti v »nič« potem nekako dosežeš šalco. No meni je ni, Gregi pa je v drugo uspelo. Čeprav ni bilo svečk, sem v detajlu vseeno zelo zelo pihal
Ok, Helba je za nama, zdaj pa še 450m stebra, Čopovega stebra!
V spodnjem lažjem delu iščeš lažje prehode, hitro pa najdeš tudi kaj težjega.
Skala v Čopu ni ravno najboljša, vendar na koncu ko ni drugega, kar presenetljivo drži.
Proti vrhu že čutiva, da roke ne držijo več tako kot 12 ur nazaj, vendar stisneva zobe in še v dnevni svetlobi stojiva na robu stene.
Po stari Kugyjevi poti sestopiva v Trento, kjer naju pričakajo prijatelji z mrzlim pivom.
Kaj češ lepšega za rojstni dan?