Prejšni teden dobim mail od Matjaža ali gremo Skalaško lezt. Odgovorim dvomljivo, čisto nič sigurno. Ja lahko jaz imam naslednji teden čas, a bi lahko kar med tednom. Maži se strinja. Čas je hitro minil in že se je bilo potrebno odločit kdaj greva. Pade odločitev za sredo, ki nama obema najbolj ustreza. Začne se priprava na turo. Po branju Miheliča imam še večji cmok v grlu (Mihelič: Tudi danes, precej desetletij kasneje, občuti plezalec ob vstopu Skalaške to silno težo. Zato je Skalaška-Gorenjska še vedno težavna, le izurjenim navezam dostopna tura….) Jao jao v kaj sem se podal. Ampak nič, če smo se odločl gremo ni kaj. Maži pošlje SMS: A je kej treme, psiha, fizika,… Si pripravljen? Odgovorim, če nisem zdej, pol ne bom nikol. Sam ladja me skrbi. Maži kot iz topa odgovori, da jo bo on zlezu. Jaz brez ugovarjanja se čist strinjam. Zjutraj ob 4:00 odrineva iz Ljubljane, nekje ob 5:30 sva na parkirišču, še vedno tema. Dostopa je nekje uro in pol. Ravno dober se zdani. Pogledava ostenje in vau!!! Spoštovanje:-) Še zmeraj se poraja dvom v meni kako bo šlo. Posolirava do prvega štanta, kjer se plezarija začne. Uživancija, uživava in pošasi napredujeva. Ko prideva do lažjega sveta se razveževa, pospraviva štrik in hop. Prvi del še nekako gre potem pa se začne stena odpirat, čedalje bolj je mesto izpostavljeno. Psiha deluje na polno, zato predlagam Mažiju, da se naveževa. Potem se spet razveževa in na malo težjih skokih se spet naveževa. Prideva na Gorenjski turenc. Pogled fenomenalen, tukaj sva že malo utrujena ampak gre. Nato sem spet na vrsti jaz. Gledam kamin in mi ni bilo nič kaj všeč. Zarinem in po mukah ga zlezem. Očitno sem šel preveč v kamin, nasvete Mažija sploh nisem slišal, da naj grem bolj ven. Al pa nisem hotu slišat, se sploh ne spomnim več. Prideva čez in gasa naprej. Od tukaj naprej si razdeliva cuge tako, da lažje dobi maži, da bo čim bolj spočit za ladjo. Prideva pod Ladjo in vau, zadeva se pošteno postavi po koncu. Ja kurc nazaj ne greva. Mažija vprašam, če je živčen kej. Odgovori nič. Zgledaš bolj prestrašen ti, mi reče. Nič ne ugovarjam, priznam, da čutim napetost. Maži suvereno zleze, potem pa sem že na vrsti jaz. Napeto do konca, trma je delala svoje, utrujenst je naredila cug še težji. Ampak se ne damo. Potem pa veselje, da sva zlezla. Čaka naju še kar nekaj plezarije do vrha in končno prideva na vrh. Veselje nepopisno. Ker se mrači se zelo hitro odpraviva proti dolini, iščeva označeno pot. Dokaj hitro jo najdeva in pičiva v dolino, da čim več poti opraviva pri dnevu. Skozi se drživa utrjene potke, na kar nisva pozorna na oznake, prideva do prepada in ugotoviva, da nisva na pravi poti. Potrebno je bilo natakniti, čelke in se odločiva, da greva nazaj do točke, kjer se spet pojavijo markacije. Tukaj sva izgubila kar nekaj časa in energije. Sledi kar mučen, nočni sestop do luknje. Sam pogled na zvezde pa je bil fenomenalen, brez lunce, mlečna cesta se je vidla fenomenalno. Noge so bile vedno bolj težke, vode ni bilo več. Misli so bile vsepovsod. Vsak meter je bil težji. Kolk neverjetno ko dostopaš se ti zdi čist blizu, ko pa hodiš nazaj, pa katastrofa kolk daleč. Z muko prideva do avta, ura je nekje 2:00 zjutraj. Še uro in pol vožnje do doma. To je bila zame najbolj naporna tura, kadar koli sem jo imel. Vendar kakor koli, na koncu sva bila oba zelo zadovoljna nad uspešno opravljeno turo:-).

Vau!

Bo kar prav.

Lep razgled.

Ajoj, krušljivo.

Že mal prestrašen.

Skoki v lažjem delu.

Prva bolj resna plezarija.

Prepadno območje.

Dobra polička:-)

Tukaj gor.

Kamin.

Pred Ladjo:-)

Ladja.

Počen klin.

Dodava še en klin, ki ga pustiva notri.

Strmo pobočje.

Zahod.

Veselje na vrhu.

Sestop.

Zmučena na tleh. Čas za počitek in opazovanje zvezd.