»Aja, ma ta Poli pol daje normalne ocene?« »Jaaaa itak, js mislim da to zihr ne more bit težje od ocene.« Ok, pol pa ni panike, bo pač zabijanje klinov donelo po Mlinarici.
Zjutraj sva jo optimistično mahnili v hrib in po enem odvečnem obvozu po dveh urah stali pod steno. Matr, pa ta Zidna stena je en p****n dim napram Planji, kot eno predmestje. Smer ima itak dosti logičen potek, greva pa malo posolirava začetek. Na polici pade odločitev, da je zadnji trenutek za štant. Žreb mi določi prvi cug in optimistično začnem plezat, nakar ugotovim, da je čas za varovanje. Gledam gor, dol, levo desno, plezam gore dole, nikjer primerne poke, nakar jo najdem za vogalom. Grem dalje, ista zgodba, dalje spet ista, nakar se mi userje in uporabim celo frenda. Ma kaj sem tko zanič, ajoj??!! Štant spet delam sto let. Gre Tina, ista štorja – ne veš, al te to pomiri al še bolj napsihira . Klini kar nekam čudno zvenijo. Ali veste, kako je plezati smer, v kateri ni nič, razen enega klina, in še tiste, ki jih namestiš, se z enim ubadaš 15 minut? Izčrpujoče, ker si navit od zabijanja, vmes si skoraj odsekaš prst, pomečeš v dolino tri kile maha in na koncu ugotoviš, da je poka eno navadno sranje in rabiš drugo. V bistvu se ukvarjaš samo s pokami. To pomeni, da ponavadi med zabijanjem tudi zelo neudobno stojiš. Smer je bila posledično, kljub dobri skali in res objektivni oceni, zelo adrenalinska, in če ne bi bilo težave z nameščanjem varovanja, bi bila res prava uživancija, sploh zajeda. Ah, tu še ne veš, kaj te čaka pri sestopu...ki je...spet adrenalinski. Izpostavljen, veseliš se ruševja, ki te s svojimi lovkami obdrži ob steni. Ko zagledaš svedrovec (?!) za abzajl se počutiš, kot da si v centru Ljubljane (civilizacija in podobne bučke), ko ga narediš ti pa še enkrat zastane dih, ker še ni konec izpostavljenega prečenja. In za finale skačeš po balvanih po neskončni strugi, ki je noče biti konec. Ma zakon je blo . S Tino sva se strinjali, da je to bila res orng tura in da si punce znamo res naredit tapravi žurko.

Po novem so v smeri trije klini, poleg vrisanega v skici je eden v zajedi, eden pa še više na sidrišču v zajedi. Tura v celoti zelo zahtevna.

Čeharjenje na dva načina . Ko pozabiš da sploh imaš spalko, je tudi kovter primeren za sredi šume.

Zidna stena

Ob pogledu na katedralo Planje kar obnemiš...

Pod smerjo

Začetek drugega raztežaja...

Tina še vedno pleza

Izpostavljenost je pa kar velika

Ampak v ruševju se pa človek počuti vedno varnega

Najprej se spuščaš po travah, plezaš in se vesiš po ruševju...

...nato pa sledi spust po vrvi...

...ampak tak res lep, skozi okno .