TDV se je odzval povabilu alpinističnega odseka Jezersko ter kot mentor Anžetu in meni predlagal vzpon na Grintovčev steber. Plezalo se je tudi Matjažu in Sabini in tako smo jo skupaj že ob šestih mahnili iz Jezerskega proti Češki koči. Po dobri uri hoje smo bili pri koči deležni čudovite atmosfere jutranjega sonca, ki se je v snopih širilo po sosednjih bregovih - vsaj meni, ki sem sicer vajena bolj sončnih zahodov kot vzhodov, je bilo vredno nočnega vstajanja Po krajši pavzi in dodatni 1,5h hoji do začetka smeri smo okoli pol desetih končno obuli plezalke. TDV in Anže sta jo mahnila prva, Matjaž pa je resno in šolsko izpeljal mentorsko vlogo vodenja dveh čaotovih bejb. Tako smo že pred začetkom ture imeli strokovne priprave in obnovitev znanja branja zemljevida, uporabe kompasa, študiranja smeri pred vstopom, opazovali smo vremenske razmere, skozi celotno turo pa je Maži preverjal moje znanje o potrebnem podaljševanju kompletov in drugih manevrov, da ne omenim mojega veselja, ko sem z vrha Grintovca prepoznala bivak pod Skuto in znala naštet vsaj nekaj gora. Samo plezanje pa super! Matjaž je suvereno vlekel polne cuge, medtem ko sva s Sabino čvekali in skrbno šteli raztežaje pred zloglasno prečko z oceno V. Razen precej padajočega kamenja, ki je vsem nam upravičil nošenje čelade, je bila plezarija prav uživaška, tako da smo čez najtežji raztežaj potegnili kar direktivo in mimogrede prišli do kamina z oceno IV+, kjer se je začela zabava Če smo se spodaj »ognili« petici, si jo brez težav TDV in Matjaž lahko pišeta za tako ozek kamin, da se je še Sabina morala malce zasukat. Sledilo je še nekaj lažjih raztežajev in 15 minutni sprehod do vrha. Ob štirih smo tako naredili obvezno skupinsko fotko na vrhu in jo pičili v dolino. Da gore niso hec, nas je opozoril glasen in rušilen podor nad Grintovčevim stebrom ravno v času našega sestopa – debata o vzroku podora še ni zaključena, med možnimi krivci pa sta Anže, ki je že med plezanjem v dolino spustil en kamion kamenja, ali pa edini klin, ki ga je v smeri zabil TDV… Ne bomo lagali, sestop se je vlekel in koča je bila daaaleč, ampak po pivu in golažu smo se poslovili od Anžeta in Tadeja ter jo v lahnem drncu mahnili v dolino. Pod streho žičnice smo se znašli ravno pred dežjem in tako zaključili našo avanturo. Ja, vem, opis je dolg, ampak tudi naša tura je bila epska!
Fotke: Jasmina in Matjaž

Jutro se dela na Češki koči

študiranje dostopa, samo še merjenje azimuta je manjkalo

pa spet študiramo, tokrat smer...

pa pogumen pogled proti kaminu, kamor se komaj zguzil Anže....

kamin vzdihjlajev

možic na koncu smeri

pa fotosešn, ko je že tako kičasto

gamsi v skali

pa še sestop...