ČAO - Visoka Bela špica

Jure Kostelec | 04.07.2015

Visoka Bela špica

Malo z zamudo naj vam opišem še eno anekdoto,ki sva jo ustvarila z Vilijem.
Po dogovarjanju,kdo bo šel plezat in kdo ne smo se končno dobili štirje kleni dečki,ki naj bi šli prespat na bivak in naslednje jutro zlezti smer,a kaj ko se je razširila informacija,da je bivak v nemogočem stanju. Situacija se je nemudoma spremenila.
Z Vilijem sva ostala sama,pa nič zato.To naju ni odvrnilo od namere.
V petek zvečer sva odšla do doline Belega potoka in si v bližini izhodišča našla primeren prostor za prenočitev.
V soboto ustaneva ob peti uri in počasi kreneva proti koči Brunner in naprej proti bivaku pod Visoko Belo špico.
Po skoraj treh urah sopihanja stojiva pred bivakom. Opaziva,da sta celo DVA bivaka,prvi bivak je snažen in urejen,v njem stoji omelo in vse je v najlepšem redu. Drugi bivak je čist in snažen.Zakaj že,nismo šli spat sem???
No,zdaj je kar je,"greva zlest tole".Od bivaka si ogledava skico,Fotografijo,opis,ni da ni, in od daleč je vse jasno in na dlani.
Greva na vstop smeri in Vili "zopet"zategne prvi cug.Jaz do njega in gremo naprej.Prestopim malo bolj v levo in opazim nad seboj nekaj visečih prusikov in na juriš proti njim.Se upnem potem pa pred menoj buhtelj,naprej pa nič.Če ga zlezem,bom težko sestopil nazaj,če sem zgrešil.Gledam levo,gledam desno! Ma nič,pejmo.Zlezem ,čez njega pa počasi višje v levo,pa malo v desno pa nikjer nobenega klina,ki bi mi dal znak da lezem pravilno.Čez nekaj časa se pred menoj zasveti štant.Ou jee,ta cug sem se rešil.
Vili do mene,pa naprej.Jaz do njega in pred menoj zopet en moker masten nenabit kamin?
Pa dobr rečem"a sem jaz magnet za te kamine al kaj?"
Na dnu kamina en klin potem pa do vrha nič,samo prijatelji ti pomagajo.
Lezem naprej,tu smer poteka kar logično,ampak trenja je vedno več in Vilija že ne slišim več.Malo me zagrabi panika in naredim svoj štant(kasneje se izkaže,da tri metre pred navrtanim)
Vili do mene in naprej,jaz za njim,in pridem do,po opisu najlepšega cuga v smeri.Naravnost po razu.Tu kjer pa je vse jasno, sem imel kline na vsake tri metre.
Potem pa samo še Vili HOP-HOP in bila sva na vrhu.
Potem pa pride anekdotni del zgodbe.
Imela sva vsak po tri različne skice smeri,dve fotografiji stene,opis smeri.A za sestop sva vedela samo,da naj bi bil malo v desno od vrha.
Hodiva po robu gore,desno pa nazaj,pa mal naprej pa mal nazaj,pa nič.Pokličeva sošolca,ki naju dodatno zavede,ko reče"kakih 20-30m v desno"(izgleda da ima težave z oceno razdalje)
Vili se obeša čez rob in opreza za rinko za abzajl,jaz malo naprej že prožim kamenje čez rob.
Ugotoviva,da če je tukaj veliko plezalcev mora biti mesto sestopa spucano ne pa naloženo z šodrom.
Po debeli uri iskanja, na najino srečo izpleza še ena naveza,malo pokramljamo in se skupaj odpravimo z vrha za možici,kar precej daleč navzdol.Tam pa rešitev,deset prusikov ovitih okoli skale in na njih rinka za spust.
Spustiva najine nemškogovoreče "rešitelje" naprej potem pa počasi za njimi v dolino.
Pozno popoldan prideva nazaj do avta in zadovoljna ugotavljava,da je bila to še ena nepozabna pustolovščina.
Vili je samo še rekel"LUŠTNU JE BLU "