Stenar
To soboto smo uspešno izvedli težko zimsko turo na Stenar. Udeležili smo se je: Bojan, Mirko, Darja, Marija, Primož, Matej, Katja in Jure. Parkirali smo kakšen kilometer pred Aljaževim domom, vendar je bila cesta ponekod poledenela in smo morali natakniti verige. S Katjo sva s svojo turnosmučarsko navlako takoj začela zaostajati za tečajniki. Gaz je izginila že na začetku Sovatne in v zameno smo gomazeli po nesprijetem kroglastem plazu. Na prijetni sončni ravnici smo si nataknili dereze in naredili malo vaj iz ustavljanja s cepinom. Na prisojnih pobočjih je močno sonce malo omehčalo snežno odejo. Sam sem jo mahnil proti Stenarskim vratcem, tečajniki pa kar sami naravnost proti vrhu Stenarja. Na vratcih sem odložil nahrbtnik in snežno desko ter preveril prehod preko vratc. Na drugi strani je bil sneg še bolj suh vendar dovolj kompakten, nekaj skal je bilo nepokritih. Počasi sem odhitel še proti vrhu Stenarja, Katja pa je počakala kar na prepihu na vratcih. Pod vrhom smo se srečali s tečajniki in kmalu sem tudi sam začel sestopati. Na sestopu sem se čudil sledem, ki so jih pustili tečajniki v snegu: namesto nog so nekateri uporabljali kar svoje riti in tudi na najbolj izpostavljenem mestu so delali kar pogumne korake. Vratarka Katja ni spustila tečajnikov skozi vratca, dokler se jim nisem pridružil. Po suhem, vendar nadležno spremenljivem snegu smo se z nekaj vajami iz orientacije spustili nazaj v Vrata.
Vseh šest tečajnikov moram pohvaliti, zdijo se mi zelo močni, vedoželjni in samostojni. Pravilno so tudi ocenili, da smo malo prepozno odrinili, saj smo devet ur dneva izkoristili večinoma za gaženje in premalo za uživanje lepote narave.
Jure Vodjature