Gradišarjeva grapa v Sklepu
“Everybody's got a hungry heart
Everybody's got a hungry heart
Lay down your money and you play your part
Everybody's got a hungry heart “
(Bruce Springsteen, Hungry heart)
Lani 26. decembra sem vzela zemljevid in z Atosom prvič šla na raziskovanje pobočij nad planino Krnica. Plan je bil slediti jamarski poti desno nad planino, vendar je moj pogled pritegnil vrh v verigi zahodnih stražarjev Krnice. No, ne ravno vrh, ampak grapa v njem. Vrnila sem se seveda s fotoaparatom polnim fotografij grape z vseh možnih zornih kotov. In tako se je začela najina zgodba. Ugotovila sem, da se vrh imenuje Sklep in da je del dolgega grebena Stadorja, ki kaninsko smučišče zapira na desni strani. Primorske stene so me podučile, da je bila grapa že preplezana in da je očitno tako »enostavna«, da jo primorski plezalci uporabljajo kar za sestop. Gradišarjeva grapa...da jo lahko nadaljuješ kar po grebenu do vrha Sklepa, od tam pa še celo do Prestreljenika. Tukaj je bilo z informacijami konec. Za Sklep itak nihče ni sploh še slišal. Ok, sem si rekla, to zna biti zanimivo, grapa direktno nad bajto. Poti dol ni, torej bi bilo treba po grapi nazaj dol. Ampak po mojih dotedanjih fotkah je bilo v njej še kar precej skokov. Obrne se približno en mesec in spet se potikam tam naokoli. Tokrat je snega kar precej, skoki precej bolj zaliti kot pred mesecem, vendar pa trenutek ni pravi. Ni še samozavesti, ni občutka za razmere, v danem tenutku ni niti jajc za raziskat dostop do vstopa v smer, saj snežišče pod njo zgleda res grozno, stene nad njim pa mamljivo belo posipane. Ampak to je to. To moram splezati.
...in čas mineva...
Grapo premlevam skozi dneve in mine spet mesec in pol. Odločitev pade, da s TanjoG splezava grapo v Kuku...baje so pred kratkim bile razmere. TanjaM, ne bodi mona, vzamem dopust, in dan pred Kukom odrinem na izvidnico glede stanja moje grape. Tokrat še z nonotovim težkim daljnogledom, da bom zares dobro videla, kaj bi me utegnilo pričakati. Kljub temu, da leži na JV steni, je na soncu le njen vstop, pa še to samo dve uri zjutraj. Nad njo ni praktično nič, torej tudi leteti ne more dol kaj preveč, si modrujem. Skozi ruševje smo se prebili do snežišča, nakar me je grapca kar povabila. In sem šla. Pa me je kmalu izvrgla. Ustavil me je ledeni skok...gor bi šlo, dol pa...prenevarno. Sneg se pod nogami udira, zato se raje umaknem. Dobro, vsaj krajši sestop je odkrit, direkt špura navzdol do ceste. In zgažen. Pomembno. Zvečer je TanjaG obveščena, da TanjaM potrebuje soplezalko. Vmes se zgodi grapa v Kuku...ki je itak zgodba zase, popoln dan pred popolnih dnem. Nato pa....Gradišarjeva »for real«. V žep sva jo spravili. Prigarali sva si jo. Sprejela naju je. S ponižnostjo in spoštovanjem do bovške divjine sva vstopili in v resnično idealnih razmerah napredovali...in upali, da sva jo zmotili samo toliko, da naju še mirno spusti dol. In naju je, s kakšnim manjšim pretresom. Po štirih urah plezanja navzdol sva se na koncu snežišča zmatrano objeli. Ne bom rekla, da mi ni kapnila solza. Ker mi je. Tole grapo sem občutila kot svoj projekt, ki je precej časa zorel in dozorel skupaj z mano. Nisem samo splezala »kar ene« grape, ene izmed mnogih, ampak sem jo zagledala, raziskala in jo prosila za dovoljenje. Toni mi je povedal zelo pomembno resnico. Nikoli, ampak res nikoli si ne očitaj za umik. Če je čas pravi, pa to tako ali tako čutiš. Toliko, kot sem se naučila v teh treh dneh, lahko razumem samo kot veliko darilo življenja. In mirno lahko rečem, da je bil to eden izmed najboljših vikendov v zelooo dolgem času 
.
Petkova izvidnica v žgočem sončku
Nedeljsko jutro naju s Tanjo pozdravi s sončnimi žarki
Ni za gledat obrazov...trpijo od utrujenosti od preteklega dne
Sonca ni več, sedaj celo sneži...
Ambient pa itak ne potrebuje komentarja....noro
Vstop v grapo
Tanja je zadovoljna, da je konec safra po snežišču (jaz pa tudi)
Nad mano je ledeni skok, ki me je v petek ustavil...
...vendar so zaradi oblačnega vremena danes razmere fantastične in čez njega kar poletiva
Tanja vstopa v naslednji ledeni skok, ki je pa dolg kar ene tri, štiri metre in precej pokonci
Še jaz...
Grapca se zoži, skoraj kot da bi pikali po hodniku
Na vrh pripikava po psiho snegu in travah/zemlji...no, ne na vrh, ampak na dva decimetra trave za najini riti. Tukaj sva negibno razmišljali, kako it dol, za abzajl namreč ni bilo niti ene pametne skale...
Pogled na obe strani. Na levi je zgornji del sestopa, ki nama je v grlu zataknil frutabelo, na desni pa prepadne stene in zapuščeno kaninsko smučišče
Tanja ima eno jajce več in gre prva, mene pa pozihra...pa sploh ni bilo tako hudo kot za gor
Čez oba ledna skoka sva kao abzajlali, samo da nisva 
. V bistvu sva plezali, na štriku sva bili bolj za backup, ker je bilo res strmo. Cepini so odlično držali
In zanimivo, kako je težavnost relativna - namreč, eni je bil težji spodnji, drugi pa zgornji skok
Končno na trdnih tleh...za po grapi gor sva rabili 1 uro, za dol pa 4 :o
Tukaj sva bili :P
To je pa primerjava snežnih razmer od decembra do zdaj
In če komu še vedno ni jasno, kje je ta Sklep, bo zdaj vedel
(fotografijo sem si izposodila od www.bovec.si s fejstbuka)
TOP!!
čestitke
Super zgodba!
Bravo primorski deklini za raziskovalno žilico in izvedbo! Zgodba se bere kot napeta detektivka
