V prekratko noč je zazvonila ura pet čez štiri, dve uri kasneje smo iz ovinka pred spominskim parkom Mauthausen pod Ljubeljem po zaledeneli snežni poti odpešačili proti uri in pol oddaljenemu vstopu v Prontarsko smer Velikega vrha v Košuti. Na dostopu smo naprej spustili dva Tržičana, eden od njiju, Miha Zupan, je ob vprašanju, kaka je smer, skrivnostno dejal le “ha, boste vidl”. Prvi oziroma začetni suhi skalni del se je videl že iz razdalje več sto metrov. Pet metrov, deset, dvajset? Ko smo prišli po debelo zasneženem strmem melišču do vhoda v smer, je bilo jasno, da je začetnega kopnega dela vsaj dvajset metrov, vsi pa smo se malo zamislili ob prvem bolj ko ne navpičnem delu. Jurij ga je kot prvi uspešno zlezel, sam pa sem zanj porabil dva življenja. Pri tem me je od težavnosti močno spreletavala tudi misel, da kar obrnem ter Jurija in Matjaža počakam v dolini, da ju pri vzponu ne bi zadrževal. Ker sem kot v igrici imel v razpolago le še eno, zadnje življenje, sem vso nadaljnjo turo s preostalim uspešno vozil, izkazalo pa se je tudi, da so bil prvi metri vzpona tudi njegov najtežji del. Vreme nam je bilo ves čas vzpona naklonjeno, bila je ravno prava temperatura, da ni bilo ne pretoplo ne premrzlo, a kljub temu je vsake toliko časa zanohtalo. Prvemu skalnemu delu je sledil zasnežen položnejši del do sidrišča, nato pa strm snežni del do naslednjega skalnega skoka. Ta je pravtako bil težji, kot je izgledalo na prvi pogled. Po naslednjem snežnem delu smo prišli do ca. 20-metrskega tunelčka, preduha, kjer si se skozenj najprej moral splaziti po trebuhu, nato pa še izplezati skozenj navpično navzgor in se kot skozi dimnik preriniti na plano in hkrati paziti, da si s preveliko uporabo sile ne porušiš notranjosti tega snežnega oboda in si izstop zakompliciraš. Spet je sledil snežni del strmega vzpona, kjer smo pridno pikali s cepini in prišli do naslednje zanimivosti, skorajda nekakšne avle v skali-v del ozke grape je namreč z vrha nekoč davno naletel ogromen balvan, velik kot enodružinska hiša, in s spodnje strani ustvaril zavetje, zelo primerno tudi za bivakiranje, proti zahodnemu vrhu pa ozek izstop, skozi katerega se je bilo ponovno potrebno nekako prebiti, še najlažje je bilo cepine odložiti in uporabiti roke. Pred zadnjim snežnim delom do vrha je sledil najbolj pester, a dokaj zahteven del, mešanica med plezanjem, drytoolanjem, ledom, grapo in celo kaminom. V nekem leo zaledenelem delu smo uporabili celo najkrajši ledni vijak, tako da je bila vsa prinešena oprema tudi uporabljena: ob vijakih še klini in metulji. Za tem delom pa le še del snežnega raztežaja do izstopa na greben Košute. Ura je bila štiri in še v delnem soncu smo prvič nekaj zares pojedli in popili. Ko pa smo nekaj minut zatem začeli z iskanjem sestopa, se je že zameglilo in začelo pihati, tako da se je plan sestopa prilagajal razmeram. Pregledali smo več možnih opcij sestopa, iskali markacije poti na Hanjževo sedlo, a se na koncu zaradi slabih vidnih razmer in pozne ure odločili oditi na Kofce in Matizovca in nekako priti nazaj do avta. S Kofc smo šli že z lučkami in v prvi osvetljeni hiši potrkali, a je čemerni gospod zgleda ravno gledal običajno zamorjena tv poročila in nam zabrusil nazaj, da smo sami krivi, če rinemo v meglo in da ga ni denarja na svetu, da bi nas kamorkoli peljal. Njegova soseda, na njeno srečo od njega oddaljena deset minut huje v dolino, je bila na našo srečo njegovo diametralno nasprotje: zdelo se je, da bi nas zastonj peljala kamorkoli, da smo le varno sestopili iz megle. Vso pot do našega avta smo se skupaj režali, z njo preverili še razmere na gozdni cesti in nato veseli in zadovoljni zaključili čudovit dan na angleškem pivu v Tržiču. Avtor besedila: Matic Brumen

Linija Prontarske smeri

Vstop v smer ti brani težaven skok.

Potem pa je že lažje.

Skozi preduh.

Ljubeljska baba ali Košutica

Jana Šercer, 17.03.2015, 08:20
Dobr si to napisu, Matic Čestitke vsem!