Ledinski slapovi. Petica. Hm. Ja, itak, želja že od nekdaj.

Ob šestih na parkirišču že množica lučk. Pohitiva, tako da je na vstopu pred nama zgolj trojna gorenjska naveza, ki ravno štarta, za nama pa že počasi kapljajo druge naveze. Idealno. Rana ura zlata ura.

Zaženem se v strmino, veter je neusmiljen in me zameta s snegom in ledom. Led pa je super in gre kot po putru. Do štanta naredim cca 63m (zadnje tri verjetno na štajerca).

Grega je hitro pri meni in prevzame vodstvo za ključni raztežaj. Suvereno. Jaz za njim uživam v popolnem ledu, sem pa vesel dejstva, da sem na štriku. Reševanje vijaka, za katerega se nato izkaže, da niti ni najin in da so se ga že predhodniki neuspešno lotili, me pošteno spije in do štanta sem že na rezervnih močeh. Ena izkušnja in en vijak več v moji zbirki.

Jaz še lovim sapo, zato Grega potegne še tretji, zadnji raztežaj po ozkem ledenem traku, ki pa se izkaže za čisto uživaškega.

Odločiva se, da nadaljujeva po široki grapi cca 100m še do zgornjega slapu. Tam naju ledeno-peščeni izstrelki skoraj odvrnejo od nadaljnjega početja, vendar slap izgleda preveč vabljiv. Grega zopet suvereno, meni pa v vršnem delu zmanjka malo žgancev in mi uspe šele po vmesnem počitku.

Za sestop en abzajl, nato pa peške prečno proti Kranjski koči in dol skozi Žrelo. V Teranovi je kljub že pozni uri viden neprekinjen vlakec. Pivo in južna pri jezeru, kjer srečava še tri generacije Hafnerjev.

Rezime: lepo k svina, težko k hudič in nor dan za popejzdit. In pa prosto po Bačkotu: s takšnim soplezalcem se bom še udeležil kakšne težke ture.

Frozen

Gradbinec

Zasipanje

Počivalnica

Trak-tor

Projekt

Nebesa

Jezik

Vesel

Selfi (foto Gašper Vidmar)

V zraku (foto Gašper Vidmar)