Šavnik in Prašnik
Ker je seveda važna zgodba, sta tu tokrat dve.
V soboto »u ranu zoru« okrog devetih, so nas trojka v hribih in bezljajoči oblaki nad Stolom prepričali, da se gremo raje kot v Karavanke, podričat na nekdanje smučišče Kobla. V Bohinju je bil sonček in brezvetrje, sneg prav primerno ohlajen. Ker se nam je zdelo, da bo ture čisto prehitro konec, smo jo na slabi polovici vzpona ubrali levo po družinski in kmalu srečali trojico mladincev, ki so se s »taširokimi plohi« že vračali iz Šavnika. In ker je žabo težko nagnati v vodo, smo bili kmalu Vrh Bače in tudi na vrhu Šavnika. Vrh Bače in na Planini za Šavnikom, nas je sicer malce obrilo, a hujšega ni bilo. Pred spustom nas na vrhu ujame še Tatkov soborec Rok s prijateljem, ki nas je tudi podučil o geografski meji med Bohinjem in Graparji. Samo toliko da se ve, kaj je od koga in kaj kam paše.
Flanke so bile praktično nedotaknjene in spust je bil v globokem pršiču med ravno prav razmaknjenimi bukvami prav fantastičen in z največjim veseljem smo po vseh predpisih veliko tega tudi razrili. Nato pa po perfektnem pršičku po nekdanjem smučišču vse do avta in na rehidracijo v kulturni hram, saj smo bili prepričani, da je že kulturni praznik. Ker smo svojo zmoto hitro ugotovili, smo sklenili, da kulturni praznik naslednji dan proslavimo v eni najlepših dolin.
In tako nas je nedeljsko jutro našlo pri Kugyu v Ovčji vasi. Z nekaj akrobacijami smo se prebili čez par podrtih bukev (pazi na prašnike, so me opomnili), prečili eno malce sitno grapo, nato pa zagledali fantastične kulise s princem Višem, kraljem Montažem in njunimi vazali. Po poti 615 smo jo zložno mahali proti sedlu Prašnik (no, zložno sem jo mahal jaz, oni spredaj so malce švicali, ker so kar lepo gazili), se še malo dvignili nad njega in nato po prahu (aha, od tod sedlu Prašnik ime) skozi gozd odjurišali do Ojcingerjevih travnikov in nazaj v Zajzero.
Tudi takih izletov se vsekakor nameravam še udeležiti.