September je bil in vpisala sem se v ČAO. Takrat je bilo zame ledno plezanje bolj utopija kot nekaj resnično izvedljivega. Nisem imela popolnoma nobenih izkušenj z ledom v vertikalni smeri in treba je resnici na ljubo povedati, da plezalnega cepina do takrat še v rokah nisem držala, kaj šele da bi ga kdaj uporabila v ledu. A želja je bila močna in glej ga zlomka - v ČAO so specialisti tudi na tem področju.

In smo šli … v Mlačco.

Ob našem prihodu nam je ravnateljček šole, Primož, najprej razložil nekaj osnov. Gledamo in poslušamo ga ter vsrkavamo vsako črko.

Adrenalin je bil nabit in komaj smo čakali, da se je igra začela.

Opa!!! Meni se pa po glavi podijo čudne misli - led ni tako nedolžen kot zgleda na prvi pogled, kako bom jaz, a sploh bom??

A Irena me je varovala, ona je že prava specialistka pri varovanju, zato sem ji zaupala in hop ...

...sem že hitro bila tam nekje na sredi ledne stene.

Hvala Irena.

Čas je hitro minil in kar naenkrat sem bila na vrhu.Prva smer je bila zelo enostavna, saj mi je adrenalin pomagal do vrha. Ko sem šla v drugo, pa me je že spodaj navijalo, prsti so mi že zmrzovali, mezinčka nisem niti čutila več in kar nekam čudno je visel stran od drugih prstov, mravljinci so kar vse povsod lezli, da ne govorim - ko sem s cepinom zabila je bilo kot, da bi božala led….a potem se oglasi Primož in spodbuja… dejmo še mal!!!…no nič več me ni navijalo, prsti so se odtajali, mravljinci so odlezli stran, moč je kar od nekje prišla in HIP HIP HIP- STRAŠNI TRIK, bila sem na vrhu in poplačano sem imela tudi s pogledom na vzhajajočo lunco. Orgazmično - kaj naj drugega rečem!?

Plezali so tudi drugi ...

... mi pa smo malo počvekali

Za konec pa še mlajša pripravnika ( torej za naju z Ireno sta STARA MAČKONA ) zaupata, da ju midve varujeva...

...ha ha, saj nista imela druge možnosti, kot da lepo suvereno in varno plezata

Z veseljem smo naredili tudi še eno romantično-gasilsko fotko. Hvala moji kolegici Anici, da nas je pofotkala in hvala Primožu, da nam je dal še eno možnost v Mlačci.