Po prežurani silvestrski noči in po bolj ali manj premijavkanem naslednjem dnevu, se je drugega zares začelo novo leto. Prišla sva na Primorsko voščit mojim domačim, kjer je bilo spet na mizi toliko dobrot, da se ni dalo vsega pojest. A ker hrane ni lepo pustiti, da se pokvari, jo je najbolje naložiti nekaj pod rebra, nekaj v rukzak in jo mahniti v hribe. Kam? Na Tolminski Kuk.
Po kakšni uri vožnje iz Avč sva parkirala svojega Korejca na planini Kuk. Cesta do tu je izredno ozka, strma in polna kamenja, vendar kopna, tako da večjih problemov ni bilo. Od tu naju je bolj ali manj kopen kolovoz vodil do koče na planini Razor, kamor sva prispela po eni uri lahkotne hoje. Tu je bilo snega že za odtenek več, a še vedno malo. Od tu sva nato krenila v smeri Vogla ter nato levo proti Škrbini. Najprej sva se povzpela na Zeleni vrh (2052 m) od tod pa še preko sedla na Tolminski Kuk (2085 m). Vreme je bilo odlično in razgledi enkratni.

Uživala sva Darja in Mirko.

Za jeklene konjičke se tu vzpon konča, za ostale pa šele začne.

Le nekaj korakov naprej je povsem kopna planina Kuk.

Razgled je že od tu fantastičen, najin cilj pa še daleč (dva zasnežena vrhova na levi).

Končno nekaj snega.

ABC orientacije. Kje je Tolminski Kuk?

Treba bo piti čaj iz termovke. Odprta je samo zimska soba.

Najin cilj je že nekoliko bližje, pot pa postaja vedno bolj zanimiva.

Radiatorji so še mrzli.

Pa še ena poslastica za ljubitelje plat ...

... kjer lahko preizkušamo trenje med vibramom in skalo.

Mogoče enkrat drugič ...

... danes nama bolj leži sneg.

sedlo pod Zelenim vrhom

Darja na Zelenem vrhu

Zdaj pa še na Tolminski Kuk

Po grebenu bo najhitreje.

en dva tri ...

kdo je pa ta?

... in že sva na razglednem vrhu

Tolminski Kuk in Zeleni vrh v popoldanskem soncu.

Še zadnji sončni žarki in kopanje v večerni megli.
Za nama je prekrasen dan in lep začetek leta.