Dolgo časa me je spremljala želja vstopiti v najlepšo in najvišjo steno med pečmi – Strevčevo peč. Vedno, ko sem se vračal iz Logarske doline sem jo občudoval s strahospoštovanjem. Dolgo nazaj sem vanjo že vstopil, ko sem plezal Frančkov Centralni raz. Spomnim se, da ni bilo lahko. Tokrat sem si jo želel preplezati čez njen najvišji, osrednji del. Pa sem povabil Petra in takoj sva bila dogovorjena. Vedel sem, da bo pustolovščina, ker svet pod njo je divjina, ko si v njej pa še bolj. Marsikomu je stena nepoznana, tudi na spletu ni veliko napisanega o njej. Vedel sem, da tod ni lahkih prehodov, katere še dodatno zasoli za peči tipična krušljiva in drobljiva kamenina. Tam, kjer pa je skala dobra, pa ni veliko možnosti za ureditev dobrega varovanja. Zdi se, da čas v njej teče še hitreje kot v drugih stenah in tudi naju je tokrat prehitel, zato sva obrnila in tik pred nočjo varno sestopila do avta, vseeno zadovoljna za dragoceno izkušnjo in novo spoznanje. Zadnje besede o njej še nisva rekla. Plezala sva smer Simfonija.

JZ stena Strevčeve peči