Péko in Jurij v nori Turski
Pero!!!!!!!!!! Odpizdi veter Jurijevo Meteorko. Tko se je začela odisejada, ki se ji reče Južni raz v Turski gori. Vendar bil je to nebeški dan obdan z gorami, ki so nam tako blizu, tukaj nad Kamnikom. Še danes, ko se igram z besedami, ki bi opisale občutke tam gori, jih gledam in si želim samo eno. Kdaj spet?
Preden smer ponudi kombinacije strmih žlebov in kaminov, oba plezava v ritmu nenavezana in se opominjava kako noro je vse skupaj. Noro v pozitivnem pomenu, saj je res lepo. To bi počela vsak dan - sanjava vsak zase.
Razgibano smer, s par resnimi skoki in mistično ostrino belih grebenov, v veri, da vse drži in se nič ne izruva, Jurij premaga še zadnji detajl. Čez sem! Kot v starih časih ... razbijeva še par snežnih gob. Preko roba spoznam, da od tu do vrha že dolgo ni bilo nikogar. Milina in vrh.
Tri črne pike izplezajo iz ostenja male Rinke. Slediva samo še stopinjam v dolino in uživava trenutke tistega dne.
Lepe. Bravo fanta! M.
Lepo napisan prispevek!