Pravijo, da čas celi rane.

Površinske v celoti, za globjimi pa ostanejo brazgotine. Spomini.

Vsi, ki smo poznali Uroša, smo nosilci spominov skupnih trenutkov, ki jih kljub naši mladosti ni bilo malo. Na žalost se v življenju skoraj vedno zavemo manjkajočega dela šele, ko ga izgubimo.

Prej samoumevno življenje postane vrednota, pomembnejša od vseh avantur in naših služb, ki ga tako uspešno polnijo.

Zdelo se mi je, da je Uroš živel nekoliko drugače. Brez hitenja in obremenjevanja z nepotrebnimi stvarmi. Ne pomnim, da je šel mimo brez toplega pozdrava in nasmeha, če pa si z njim zapadel še v debato, se je večer hitro prevesil v noč.

Ob pivu smo se pogovarjali o vsem, o plezanju, kitih, električnih avtih, kuhanju in potovanjih. Dobro bi bilo, če bi bilo malo Uroša v vseh nas. Zdi se mi, da bi življenje bilo manj površinsko.

Uroš, Bajo se ni zadrževal v tem, kar nam življenje ponuja. Za srečo je rabil malo. Dobro družbo, dobro hrano in naravo.

Združila nas je ljubezen do gibanja v naravi in narava nas je tudi razdružila.

Bajo, življenje je bilo samo tvoje in živel si ga kot si znal - polno.

Spomini pa so zdaj last vseh nas.


Tvoja ČAO banda


zapisal Viking