V pričakovanju sonca postopava na Vršiču in naposled skozi zaledenele borovce vendarle zarineva proti smeri. Zeblo naju je že spodaj, zato nisva dolgo iskala najine Zapeljivke, ampak sva nekje preprosto vstopila v steno in se nenadoma znašla v Juševi. Ker so po nama deževali koščki ledu, ki so odpadali iz stene, se nad svedrovci nisva niti najmanj pritoževala, celo Tanja ne, ki je smer že preplezala. Na mrzli četrtek, ko so bili vrhovi še posipani z včerjašnjim snegom, sva bila seveda prepričana, da družbe ne bova imela, a pred nama sta plezala mlada Nemca. Na izpostavljenem in vetrovnem štantu predzadnjega raztežaja sva se nagužvala na poličko poleg enega od njiju in skupaj smo spremljali, kako je naprej plezajoči v kaminu polnem ledenih sveč zdrsnil in si izpahnil ramo. Pomagala sva pripraviti štant in poškodovanemu vse potrebno za varen spust, nato pa sva že pošteno primrznjena pobegnila iz stene, zdivjala nazaj na Vršič in spet pod steno, da sva pomagala še pri sestopu.