Zjutraj vreme ni kazalo, da bi bilo na Vršiču v redu, zato sva zavila na Ljubelj. Pred par leti sem jo plezal pa mi ni ostala v super lepem spominu. Zdaj se mi je zdela kar lepa Matej pa je bil celo navdušen nad skalo. Stena je bila rahlo mastna pa je vseeno šlo. Je pa bližje 200m po dolžini štrika. Navrtanost ni pakleniška, v drugem, šodrastem cugu ni nič, niti se ne da nič pametnega uredit. Treba je imet vsaj set metuljev. Včasih je malo moteč hrup ceste spodaj. Super za po službi ali dopoldne pred kosilom.