Z Borisom sva se na relativno deževni dan odločila poizkusit srečo v Glinščici, saj naj bi bilo vreme tam bolj stabilno. Res naju je ob prihodu pričakalo sonce. V trenutku, ko sva si nataknila plezalke, sva v daljavi zaslišala grmenje, ki se je iz metra v meter plezarije stopnjevalo. V smeri sva hitela, saj sva upala, da jo bova uspela splezati pred nalivom. Na sidrišču pred 3. cugom, tik pod previsom (detajlom) sva ugotovila, da zavesi naliva ne bova ušla. Tako sva počakala, da se je v dobesedno 10 minutah izlilo vse, kar se je imelo za izliti. Nato se je ponovno prikazalo sonce, midva pa sva po mokri skali previdno splezala do vrha.

Smer je lepa (enkrat bi se je rada lotila naprej) in za večraztežajko gosto navrtana. Tokrat je nisem splezala prosto, saj mi je na mokrem in spolzkem grifu v previsu zdrsnilo. Smer ima, odkar so navrtali tudi spodnji del stene tik ob cesti, 4 raztežaje.