V prvem raztežaju se moraš res potruditi, da najdeš kakšen grif, ki se ne maje, višje se skala precej izboljša. V večini težjih raztežajev imaš na koncu občutek, da težavnost ni popuščala od začetka do konca raztežaja, kar še posebej velja za neugoden previsni kamin v sedmem raztežaju in dolgo zajedo v osmem. Za previsni detajl v najtežjem, devetem raztežaju se mi je zdelo, da niti ne izstopa tako zelo od ostalih težjih raztežajev, mogoče ravno zato, ker je detajla dokaj hitro konec in je nato plezanje do konca raztežaja lažje. Na koncu sva še ugotovila, da se do koče v Tamarju res splača pripeljati s kolesom, ker se čas vračanja do avta precej skrajša, medtem ko prijetno utrujen po plezanju počivaš na kolesu :-)