Prva polovica smeri tja do vmesne večje police je bila super: dobra skala, ravno prav težko plezanje, da ne gre za monotono plazenje po vseh štirih, štanti so navrtani ... V drugem delu sva najbrž zgrešila in plezala preveč levo, saj štantov ni bilo več, klinov pa le za vzorec. Vseeno je šlo brez težav, le malo dlje je trajalo. Na vrhu naju je čakal enkraten razgled na s soncem obsijane hribe in oblake v kotlini, potem pa malo bolj zoprn sestop na izhodišče čez grmičke, strmo travo in nekaj jeklenic.