Ponce sem občudoval že vrsto let, predvsem ko se pelješ iz Kranjske gore proti Ratečem zagledaš greben od Male Rateške Ponce pa do Vevnice oziroma kaj je že tam na koncu. Ko sem bil prvič na Slatni, se pravi na karavli, kjer bo letos potekal naš žur za 40.letnico obstoja našega ferajna, sem se zagledal v ta pokončni steber Velike Rateške Ponce. Letošnje poletje sem deloval kot gorski zvodnik na planskem taboru PD Lisca Sevnica. Moja želja je bila preplezati ta steber in Blaž G. mi je to omogočil. Že poleti so se začele priprave, najprej poslikaj ta steber in mi pošlji slike, je dejal. Prva tura v taboru je bil Cipernik in ta lepi steber se mi je lepo pripazal na Ciprniku.

In sva šla, ti matrna. Že v torek sva odrinila do Slatne in prespala, ter se v zgodnjih urah odpravila proti moji steni. Dostopala sva suvereno, saj sem poznal že večkrat prehojeno pot.

Zabijeva prvi klin in obesiva gurtno, to je začetek smeri. Začneva po rampi oz zajedici, prstop na steber in tam do prvega sidrišča. Smer je logična, saj sva se gibala po najlažjih prehodih, toda prehodi niso bili prav nič lahki (Blaž je rekel okrog V+ oziroma VI- pa tudi najtežji razdežaj je ocenil z VI+ oz VI. No ko sva že mislila,da sva prva v tej steni in bi dala ime za prvenstveno smer "smer črnuškega svedra", najdeva prvi klin. Škoda! Plezava naprej in v najtežjem delu najdeva še en klin. Nisva prva!

Sestop iz smeri je poševno v levo do grape, po grapi navzgor na rampo, po rampi še vedno v levo, nato gor in v levo, kjer zagledaš markacije katere vodijo z ali na Veliko Rateško Ponco.

Na Srednji Ponci se še malo razgledava po dolini belopeških jezer z veličastnimi stenami Malega koritniškega Mangarta, Vevnice, Struga.

Z vrha srednje Ponce sva oddirjala do koče v Tamarju v eni uri in dvajset minut, za kar sva čutila še naslednje dva dni.

Vzpona še nisva vpisala, ker še ne veva, kdo je to prej splezal.