V soboto smo se v Bavarsko smer podale tri ČAO naveze. Kot prva sta bila Grega in Primož, ki sta s svojo hitrostjo kar poletela čez Steno in švignila nazaj v dolino. Druga naveza sta bila Miha in Miša, tretja pa midve z Nejo.
S to smerjo sem se prvič pobližje spoznala s Steno, ki je res veličastna! Smer mi je bila v celoti izredno lepa, skala je kompaktna, na nekaj delih tudi krušljiva. V smeri je par zanimivih detajlov, ki te navdajo z veseljem, ko jih uspeš preplezati. Neja, moja tovarišica na vrvi, je z njimi elegantno opravila, sama pa sem se bolj štorasto skobacala čez nje. Raztežaj, ki nama je bil najlepši med najlepšimi, je bil predzadnji pred Bavarskim turncem: toboganček s poklinami + noro dober pogled v dolino globoko spodaj = waw! Za tem pa še lep kamin in Bavarski turnc. Za vsakim bolj krušljivim delom pride vedno nekaj lepega, tako mi je po preplezanem krušljivem previsu vzel sapo Črni graben, ki te kar posrka vase. Noro! Vsake toliko časa sem nekje od zgoraj zaslišala prepevanje našega ravnatelja, pa vriskanje naveze, ki je očitno prišla do vrha, iz Kratke nemške sta nam veselo mahala Aljaž in Lola...Triglavska stena ima res poseben čar. Na vrhu Zimmer-Jahna smo za nekaj časa pustili svojim mislim odplavati stran, potem pa smo se spustili v dolino. Z Mišo sva razmišljali o ajdovih žgancih s kislim mlekom, ki pa so na žalost zmanjkali. Očitno mi je kot Primorki usojeno, da si želodček pogrejem z joto.
Ta vikend je bil zares fajn in komaj čakam, da se spet zberemo in skupaj doživimo še kakšno lepo Zgodbo.

vedno nasmejana Miša

pod budnim očesom ravnatelja

Neja in Tanja

Mihove tri Planike