Stanka Jelenc | 11.05.2009

Stenar

Že dolgo ni bilo prispevka z moje strani. Tokrat bom napisala nekaj besed, čim bolj barvito, da se bo vsak lahko predstavljal kako in kaj, kajti slik, tistih v fizični obliki namreč ni.....so pa nam ostale v spominu.

Smučarji ne počivamo, vsak vikend sedaj vstajamo pred sončnim vzhodom, ob povsem nenormalnih urah.....samo zato, da bi v dopoldanskih urah ujeli tisto najbolj sladko spomladansko smuko.
Včeraj z Ireno sva se že navsezgodaj izmuznili skozi zadnja vrata v Vratih in se čez Sovatno povzpeli do vrha Stenarja. V začetku je bilo zaspano, precej toplo, le nekaj osamljenih ptic je kričalo v nebo, v Steni pa je bilo že opaziti črne pike (Tofsi in co.), ki so se podali v Slovensko. Potem je prišel na vrsto preboj čez polomljeno drevje, za katerega obstoja strokovni izraz \\\\\\\"plazovne bukve\\\\\\\". Plazeča Irena in plazeča Stanka sva se nekako prebili čez vso to gmoto, kasneje pa sva se že spoprijeli z letošnjo plazovino, ki pa ni tako huda kot lani. Sicer še nisem omenila, da se je že zdavnaj zdanilo, prvi GRSjevci so že hiteli proti vrhu Luknje na Koflerjev memorial. Kasneje sva zvedeli, da sva bili ves čas opazovani, kje sva, ali dovolj hitro napredujeva in tako naprej. Legendarni Tonač je že prejšnji večer omenil, da se gre v hribe že ob 3h in ne šele kako uro kasneje, mladci so pa nakladali kje je in bo \\\\\\\"dol letelo\\\\\\\" tisti dan oz. naslednji teden. Glede na količino popitega alkohola (njihovega) sva se tako lahko zanesli le na svoje lastne izkušnje.
Sovatna se je malce bolj postavila pokonci, od nekje so prižvižgali prvi svizci.....pravzaprav začelo se je pravo razgrajanje. Izkazalo se je, da sta dva, ženka pa le ena in kaj sedaj. Repki so veselo mahali sem pa tja, na vrhu se je zatem prikazal še en gams v stilu kaj se pa greste tam spodaj.
Skok na desni je bil povsem kopen, pa sva ga zato obšli po levi, kjer so naju že našli prvi sončni žarki (citiram: sonce nas je našlo že visoko v steni!\\\\\\\"). Vmes pa dile gor, pa dile dol, pa cepin v roke, pa kaj spit in jest, lulat, kakat in druga opravila, ki ponavadi spremljajo tako pot.
Više gori sva občudovali prostranstvo Julijcev, pogled je uhajal proti \\\\\\\"erotičnemu \\\\\\\" Kanjavcu, kjer so se potikali prijatelji. Zdelo se nama je, da imava vse vrhove na dlani. Od nekod se je prikradla meglica, za trenutek zakrila vrh (da se ni vedelo, kako daleč je še), potem pa so tišino zmotili prvi človeški glasovi. Kar nekaj jih je bilo, nekateri so šli proti Križu, drugi proti Stenarju. Še prečka v desno, nekaj zavojev, pa smo že bili na vrhu. Potem pa hitro dol, kajti ura je bila že deseta in ravno pravšnja za spust. Kuharica v Vratih je rekla, da bo golaž točno ob 12h.
Pa sva veselo zapeljali v smeri pristopa, po lepo omehčanem snegu, ki ne glede na visoke temperature kar drži. Gospa profesor so šli kot \\\\\\\"sneta skira\\\\\\\", jaz pa počasi za njo, kaj pa mi je drugega ostalo. Malce se je zataknilo na spodnji plazovini, je precej škrtalo, pa saj mojstri vsako še bolj oguljeno dilco popravijo.
Potem pa prečenje pod bivakom, tako da sva ujeli še rodeo oz. lepo zvoženo pisto do potoka oz. začetka poti, kjer je smuke definitivno konec.
Golaž so tačas že pojedli, pravzaprav je bil pasulj. V Vratih je bila gneča, pa sva se zato podali kar do bifeja na Dovjem. Tam smo pa veselo kot Aljaž (ki tam res stoji nepremično) pogledovali nazaj v Vrata in že delali načrte za prihodnji vikend. pa še cel kup prijateljev sva srečali.
Kot bi rekel Bačko - \\\\\\\"Takšne ture se bom še udeležil!\\\\\\\"