Grapa v Skuti
Glede na to, da sva jo razdevičila, sem se odločila, da smeri namenim prispevek.
Kičast dan se je začel ob petih zjutraj na štartu, kjer na parkirišču pozdraviva Jurča in Perota, ki sta se odpravljala na Dolgi hrbet. Hecala sem se in rekla, da se vidimo ob petih na vrhu.. in na najino žalost sva res šele ob petih popoldan zlezla na vrh. Ampak sva! Bil je naporen a čudovit dan, z nizkimi temperaturami in brez oblačka.
Smer bi opisala kot avanturo, ki ti vsakih 50 metrov postavi nov izziv. Konstantno je napeta in nima prostora za malico in čaj. Vstopila sva v lepo zalito grapo. Razmere v tem delu so bile res super. Trd sneg z ledom, dezere in cepini so držali kot pribiti. Po cca 100 metrih se je grapa zožila in s tem so se proti vrhu spremenile tudi razmere. Hitro sva spremenila mnenje o super pogojih, saj sva naletela na led, ki je bil led samo na vrhu, pod njim pa pršič, ki si ga moral večkrat brcniti, da si lahko stopil nanj. Vijaki niso prišli v uporabo, tudi klin je bila prava umetnost zabit v tej podrtiji. Tukaj se je avantura začela. Prišla sva do luknje po kateri sva se vzpela do zapore. Vedela sva, da morava priti na greben, tako da ni bilo druge, kot da "odtulava" nanj. Alen je to brez težav splezal, meni še zdaj ni jasno kako sem prišla na vrh. Tam sva si oddahnila, tako zdaj pa še samo do vrha, ampak težave so se nadaljevale. Žal sneg ni bil predelan, bil je le napihan, po nekod se je držal, ampak večinoma sva plezala po skalah, kar nama je vzelo precej časa in res sva bila na vrhu šele ob petih popoldan.
Kakorkoli, trud je bil poplačan z edinstvenim razgledom na vse strani in ob sončnem zahodu sva se spustila v dolino. No, nisva se samo spuščala. Čakal naju je še vzpon na Štruco in potem dooooolg sestop. Nameravala sva sestopiti čez Mlinarsko sedlo, ampak nama je Jurij odsvetoval tam plezati v temi, tako da sva najino pot nadaljevala v soju lune, ki je prihranila baterije na čelkah, vse do Kokrskega sedla in v Suhadolnik, kamor naju je prišel iskat Jurij in naju peljal nazaj na Jezersko. Hvala še enkrat Jurč!
Nepozaben dan, podaljšan večer in krasni spomini na novo izkušnjo.
Lep ambient. Na račun lepih sončnih zahodov, se včasih splača biti nočna ptica
.
Bravo!
Se ve, katera bo fotka naslednjega meseca
Preplezati to prastaro nemško klasiko iz leta1906 pozimi je zelo lep uspeh. Že poleti se v tej divji samotni orientacijsko zahtevni smeri zelo redko najde kak plezalec.
Čestitam! Spomnim se, da je tudi meni v tej grapi leta xy dogajalo. Na detajlu sva si s Tadejem Kodričem podajala cepin. Skupaj sva imela namreč dva. Ko sva prišla na vrh, je Tadej hotel po grapi še sestopiti, vendar sem se jaz uprl...