Nina Javoršek | 21.01.2018

ČAO vlakec v Teranovi

"Ja Matej, kje pa je prispevek?" ... "Sem ga poslal Anžetu, ne vem ... "

Organizacija ture nam je šla hitreje kot objava prispevka Smeško V četrtek je Matjaž naznanil, da gremo na turo, z Anžetom sta se odločila za isto smer in naš vlak je v nedeljo krenil na pot. "Gremo pogledat na Jezersko, če ne bo razmer, gremo pa na en dolg sprehod," je Matjaž dodal v avtu.

Razmera je bila! Gužva pa, kot se za Teranovo spodobi, tudi. Tečajniki smo vseeno uživali. Našo prvo zimsko mentorsko turo v nadaljevanju povzema literarno navdahnjen Matej:


"Pol ducata zbranih (in zaspanih), v ranem nedeljskem jutru, na parkirišču vaškega pokopališča.
Namen zbora samo eden. Oziroma dva! Preplezati Teranovo smer v Dolgem hrbtu. In se imeti fajn!
Trije ¨mački¨ + trije tečajniki = 2 navezi
Tako enostavno gre vse to v Črnuškem alpinističnem odseku.

Hitro se popokamo po avtih in že veselo krmarimo proti severu. Dobra volja je hudo nalezljiva reč, in ne skazi nam jo niti napoved močnega vetra, ki naj bi razgrajal čez dan. Mimo Jezerskega se pripeljemo do improviziranega parkirišča pri Anclovem, kjer jeklena konjička pustimo ter jo mahnemo mimo spodnje postaje žičnice po poti na Ledine do vznožja Žrela. Na dostopu pa kaj hitro ugotovimo, da bo danes dolg dan. Dve navezi pred nami, dve navezi za nami, pa še kakšna se bo kje našla.
Anže in Matjaž ne izgubljata časa in že kmalu izgineta, da pripravita prvo sidrišče. Ko Anže čez moment ali dva zakliče VARUJEM, že zabijam cepina in dereze v trd, kompakten sneg. Takoj za mano štarta tudi Maja, ki je poprej varovala Anžeta. Nina ter Aljaž bosta morala še malo počakati.

Na sidrišču sledi obvezno skupinsko ˝selfiranje˝, predaja lednih vijakov in dolgih kompletov, nakar se zgodba ponovi še trikrat. Vse raztežaje vodita Anže in Matjaž. O sami plezariji, čakanju, zmrzovanju, štajercu ter kričanju v prazno rajši kdaj drugič, mogoče samo še to, da so nas skozi med vzpenjanjem zvesto spremljali zmrznjeni kosi snega in ledu, ki so padali vsepovsod, samo mimo nas ne.
Na vrhu t.i. amfiteatra nam preostane še izpostavljena prečka, kjer je potrebne nekaj zbranosti in hop, že smo na varnem. Z roba stene se še v dnevni svetlobi spustimo do Kranjske koče na Ledinah, skozi Žrelo ter naprej po smeri dostopa do parkirišča.
Pot do parkirišča se vleče, koraki so težki in počasni, a že med spustom smo si enotni, da se mora tako fantastičen dan zaključiti s fantastično večerjo.

V oštariji pa smo, kljub utrujenosti, uspeli zbrati še toliko moči, da se je potegnila črta dnevnega dogajanja, ki je prikazala naslednja dejstva:
4 raztežaji, 350 metrov plezarije v snežni smeri z naklonino do 80°, 1 zagamana prečka, 100 pomrznjenih prstov (Anžetu je bilo baje toplo, varoval je celo brez rokavic!?!), neprešteto število selfijev ter šest nasmejanih obrazov.
Ni slabo, kaj ne, sploh če si tečajnik?

Hvala Matjaž in Anže za vajin čas in dobre živce, resnično upamo, da kaj podobnega ponovimo še kdaj!

Plezali smo:
Vodja naveze: Matjaž Tavčar in Anže Mihevc
Ostali trpeči: Maja Meško, Nina Javoršek, Aljaž Bešter Cerar, Matej Jurančič"