Naj slika

Novice

Prijava

Pomagajo nam

InfoHit
Kibuba
Brinox
ClimbersOnly shop
CHAO
Gornik.si
Stihl
Actionmama
DUMO

Jurij Rous, 28.10.17

Bobnarjev greben v Brani

Zahodna stena Brane me je s svojo veličino že večkrat pritegnila. Zanjo je značilna redka obiskanost, divjina, ki ji ni para, trentarsko plezanje, gorska romantika in avantura. Z Jašo sva danes vse to okusila med plezanjem Bobnarjevega grebena (IV/I, 900 m) v zahodni steni Brane.

Najprej sva dostopila do lovske koče pri Lepem kamnu. Nato pa se skozi gozd usmerila proti Bobnarju, ki je razmeroma pogosto obiskan pozimi. Žal je terjal tudi že nekaj življenj. Ampak midva sva danes še kako bila živa, ko sva lomastila po zelo strmih travah kot dva divja lovca na divji jagi. Izbirala sva najlažje, a še vedno solidno strme, tu in tam nevarne prehode dokler naju ni ustavila strma stena in močno izpostavljen teren. Naveževa se. Zarinem, zabijem prvi klin, malo više še enega, nato pa se previdno skobacam čez zelo sitno, krušljivo in s travinjem poraščeno steno. Nekoliko višje uredim skromno sidrišče na edinem močnem drevesu. Naslednjih par metrov plezanja je bilo še sitnih potem pa sva prišla nad najvišji skok Bobnarja. Od tu dalje sva Bobnarja zapustila in se držala levega grebena, t.i. Bobnarjevega grebena. Zopet sva lomastila po strmem travinju, med rumenimi macesni, iskaje najlažjih prehodov. Tu in tam naju je presenetilo kako strmo skalnato mesto in strma travnata prečka. Hmm, danes je to bil nekakšen (pusto)lovski alpinizem. Za nama je bila že poštena kilometrina strmega, vendar čudovitega gorskega sveta, kljub temu še zdaleč nisva bila na vrhu. Nekje v sredini sva srečala dva kozoroga. Eden od njiju je bil tri metre nad mano in se čudil kaj delamo tu – v teh samotnih, sicer lepih bregih. Hitiva naprej. Sam se ne ustavljam, preganjam Jašo z zavedanjem, da ura teče in da čas ni najin zaveznik. Šele precej više zgoraj, ko zapustiva zlatorumene macesne in strmo travinje malo počijeva ter se okrepčava nato zaplezava v strm skalnat in skrotast svet. Ker sva zaplezala previsoko sva morala narediti en spust po vrvi, nato pa sva prečila proti desni v smeri, kjer se Bobnar konča. Sva že višje od Kaptana, na lokaciji, ki se ji reče Za Butaro. Pozdravijo naju pomrznjene trave in čudoviti razgledi. Končno hodiva po prečudovitem, širokem in dolgem grebenu proti vrhu Brane. Za nama je cca. 1300 višincev. Čutiva noge, vrh Brane doseževa ob 14.30 uri, pomalicava. Ozrem se na severno stran in ugotovim, da bo sestop po markirani poti mogoč. Narediva še nekaj čudovitih slik, nato pa previdno sestopiva. Nižje doli, na strmih pobočjih naletiva na delno pomrznjen sneg. Previdno ga prečiva in kmalu sva že v zavetju tople koče na Kamniškem sedlu. Zmagala sva. Zadovoljstva nisva mogla skriti, nasmeh nama je lezel na obraz...

Za zaključek naj omenim, da je »pot« čeprav strma in mestoma kar nevarna, zelo lepa. Narava tod je čudovita. Avanturizma in divje samote ne manjka. Prav tako tudi ne gorske romantike. Razgledi tod so čudoviti in meni bili povsem novi. Ne spomnim se, da bi bil še kje drugje pogled na steno Kogla tako zelo lep. Nasvet, ki bi ga dal je: »Ne vstopaj v mokrem – smrtno nevarno!«, pa srečno!