Naj slika

Novice

Prijava

Pomagajo nam

InfoHit
Kibuba
Brinox
ClimbersOnly shop
CHAO
Gornik.si
Stihl
Actionmama
DUMO

Gorazd Hrovat, 11.10.17

Kokrska Kočna, Jugozahodni greben

Glede na mojo zasedenost v službi in Jurijevo zasedenost s plezarijo, sva se v torek dopoldne le dogovoriva, da greva v sredo 11.10. opraviti alpinistično turo. Jaz sem imel nekaj svojih predlogov, Jurij pa mi je poslal svoje. Imel pa sem možnost, da turo izberem jaz. Jurij mi je poslal res zanimive predloge in odločitev ni bila lahka. Po krajšem premisleku sem izbral Kočno po jugozahodnem grebenu, zelo zahtevno brezpotje s plezanjem do II. stopnje. To sem sporočil Juriju in tudi on se je moje odločitve kar razveselil, saj bo tudi on prvič plezal to smer(saj komaj verjamem).
Napočila je težko pričakovana sreda. Zjutraj ob 5.30 sem pobral Jurija na njegovem domu in počasi sva se odpeljala proti kmetiji Suhadolnik nad dolino Kokre. Parkirala sva avto in se počasi pripravila za vzpon. Ker je bila še tema, sva še nekajkrat prebrala opis smeri in po karti pogledala, kje približno se bova gibala.
Pričela sva s hojo proti krnici Suhi dol , kjer zavijeva levo v gozd po gozdi vlaki in kaj kmalu se pot postavi zelooo pokonci, po strmem pobočju Plesme. Od tu dalje ni več poti. Pobočja so postala zelo strma in skalnata. Jurij se je prelevil v pravega stezosledca in izkoriščal svoj čut za orientacijo. Zmotile ga niso niti številne stečine in tako sva kaj kmalu na strmih travah pod stenami. Od tu se odpre pogled proti škrbini pod Malimi vratci in južno pobočje Kočne. Spustiva se po zelo strmi in zoprni grapi in prideva v naslednjo grapo Na Plazeh , po kateri nekaj časa hodiva, potem izstopiva iz nje na levo stran, na strme travnike in hitro prideva na Mala vratca, 1973 m. Tukaj so se odprli enkratni razgledi po naši lepi deželici. Izstopal pa je pogled proti Storžiču in Triglavu za njim. Jurij se ni mogel nagledati teh lepot, zato se je odločil da pokliče Špelo v službo in jo malo razdraži. O tem, kaj je odmevalo iz Jurijevega telefona, pa kdaj drugič.
Po krajšem počitku in osvežitvi se odpraviva proti 500 metrov višjem vrhu Na Križu. Po travah se vzpneva do grebenčka in skozi kamin, proti grebenskemu stolpu, katerega se izogneva po polici v desno in prideva do grape. Ta grapa naju spremlja ves čas na desni strani, midva sva se držala leve smeri stene, po kateri sva plezala, ter po grebenu, ki je bil na trenutke res strm. Skala je tukaj kar majava in je potrebno biti zelo previden, da ti ne ˝uide˝iz rok. Zadnjih 200m se teren nekoliko položi , še vedno je potrebno biti previden kam stopiš. Na levi strani malo pod vrhom sva šla mimo naravnega okna. Še nekaj minut in že sva na razglednem vrhu Na Križu 2484m, kjer stopiva tudi na snežno podlago. Pogled na severna ostenja Kočne da vedeti, da se bliža zima. Kljub prekrasnem jasnemu vremenu, je bilo na vrhu zaradi vetra kar sveže. Ko sva preko grebena zapuščala vrh, sva poiskala zavetje na južni strani, kjer pojeva malico in se pozabavava z požrešnimi kavkami.
Sestopala sva po zelo krušljivi rdeči škrbini, v kateri se je zadrževalo kar nekaj snega. Morala sva biti zelo previdna da nisva prožila skal in kamenja na naju, saj je bil svet okrog naju res podrt in krušljiv. Sledil je hiter spust po dolgem melišču, proti bivaku pod Kočno, ki stoji na res impozantni lokaciji, na pomolu, katerega s treh smeri obkrožajo strme in prepadne stene. Tu pa sva si res privoščila daljši počitek, tako da sva na soncu oba kar malo zaspala. Pričele so se dvigate meglice, tako, da Kočne nisva več videla, dolina pa se nama je sramežljivo skrivala za koprenasto meglo. Odločila sva se, da greva v dolino po lovski stezi, čeprav nama tukaj ni nič manjkalo. Spustiva se desno od bivaka, prečiva strme trave, grapo in čez nekaj časa prideva do grape, po kateri sva se spuščala. Prišla sva do skoka, preko katerega nisva mogla naprej, zato sva šla desno čez ruševje in po strmem bregu navzdol. Tu nekje bi morala biti neka lovska jeklenica, za pomoč pri spust ob grapi, katere pa nisva ne potrebovala, ne pogrešala. Sestopiva še na zadnje melišče in se skozi bukov gozd spustiva do izhodišča-avtomobila.
Ta tura me je totalno sezula. Čudovito vreme, neobljuden divji svet, prekrasni razgledi in super družba s super mentorjem, kateri bo odslej za mene ˝stezosledec˝. Na celi poti nisva niti enkrat zašla, takoj v prvo je našel vse prehode, vidi se da v tem uživa in da mu je to pisano na kožo. Ta tura pa je bila posebna še po tem, da sva prišla po dnevu(z čelkami v nahrbtniku za spremembo) celo do Ljubljane, kjer sva si v bližini njegovega doma privoščila ocvrtega piščanca.
Hvala Juriju, da mi je na vseh turah, katere sva opravila skupaj, odprl nov pogled na alpinizem in gorništvo, ob vsem tem pa sva se tudi zabavala. Upam, da to ni bila najina zadnja tura.













Komentar ikona









Komentar ikona
Bivak pod Kočno
Bivak pod Kočno