NŠG – Vodnjak želja
Bila je nedelja, 20. velikega srpana. S Samotom in TDV-jem se v dopoldanskih urah dobimo na Vršiču in jo mahnemo proti severni steni NŠG-ja. Toplo sonce zbudi znojnice že na kratkem 20 minutnem dostopu do stene. Veselje se kmalu konča, saj je stena v senci, prejšnji večer pa je hladna fronta pošteno ohladila zrak.
Smeri se lotimo lahkotno in polni elana. Razveselim se, ko Tadej prvič zavpije »podri varovanje«, da se lahko končno začnem premikat, ker mi je hlad že počasi začel lest v kosti. Smer plezamo tekoče, na tretjem sidrišču pa si vseeno nadenem še en sloj toplih oblačil. Preklinjam sama pri sebi, ker nimam puhovke (če je bil pa zjutraj dan brez oblačka) in si hkrati oddahnem, da imam vsaj rokavice s sabo. V slabo tolažbo mi je malo tudi to, da je fantoma prav tako hladno.
Na četrto sidrišče sva s Samotom čakala kar nekaj časa. Medtem so se po vrhovih začeli preganjati oblaki, a je na srečo vreme ostalo stabilno, kot jetrdila vremenska napoved.
Prstov na nogah že zdavnaj ne čutim več, ponovno se zahvalim rokavicam, ki ohranjajo vsaj tiste na rokah za silo funkcionalne .
Končno »Štant!«. Začetek četrtega raztežaja. Krušljiva skala. Ni mi čisto vseeno, čeprav sem na top rope-u. Po nekaj metrih se spopadem z izbijanjem prvega klina danes (juhej!), ki se baje sploh ni dobro držal (hmmmm!?!). No, ko ga končno močneje udarim po glavici, veselo zapoje in poleti proti dnu. Na srečo je le nekaj metrov nižje položen svet in se klin tam tudi ustavi. V vsem svojem novem modrem sijaju me kar kliče in si ne morem kaj, da ga ne bi šla nazaj pobrat. Preklinjam samo sebe in se še enkrat lotim krušljivega dela, ki mu sledi še namočen detajl (prejšnja noč je bila kar nevihtna). Fanta že nestrpno čakata zgoraj. Ko se jima končno pridružim na sidrišču, izvem, da smo verejtno v sosednji smeri, Trmasti kamini. Odločimo se prečiti nekaj metrov v desno (kar bi po skromnem opisu smeri morali storiti že nekje na polovici raztežaja) in poizkusimo najti pravo smer. Prečenje je za mojo in Samotovo glavo kar naporno, vendar uspešno in spet najdemo prave kline.
Peti raztežaj. Skala je mrzla, stopam na pamet, saj prstov že zdavnaj ne čutim več in si dopovedujem, da v hladnem plezalke še bolj primejo . V nadaljevanju raztežaja smer postane nekoliko lažja in si malo oddahnem.
Zadnji raztežaj je zares »lažji svet« - položno, naloženo, krušjivo, pa vseeno se počutim bolje.
Na vrhu smo ravno ob sončnem zahodu. Razgledi so fantastični. Čelke priravljene. Še polurni šprint v dolino po južni strani in na zasluženo pivo v kočo.
Hvala, Tadej! Bilo je naporno, but we did it!!

Tule nekje gre smer...

detajl

kao nasmejani, ampak že skoraj primrznjeni na skalo

Srečna kot otrok. Končno spet v steni!

"Kaja, nehi že slikat, a ne vidš, da mamo zmado s štriki."

tule gor bo teba, ja!

tik pod vrhom

Tadej Dobravc Verbič, 29.08.2017, 22:26
Vidm, da tvoj mobi pa še bl raztura kot moj. Carl Zeiss leče, 20 megapikslov, 50-točkovno ostrenje ... :P
Drgač pa fajn prispevk. Mal težko smer smo izbrali (beri: sm izbral) za prvič, je blo pa vsaj jasno, zakaj je treba že sredi sezone kako smerco več zlezt za trening. Tko grozn mraz pa tut ni blo, no. Ista temperatura kot Soča, v kateri si vsak dan, še kaka stopinja več je bla! :P

Kaja Puhan, 02.09.2017, 11:10
teb je blo toplo, k si švicu v detajlu! praši samota, če ga je kej zeblo