Dan prej v večernih urah sva si s Petrom pripravila bivak bazo pod znamenitim balvanom, ki stoji v neposredni bližini stene. Zavit v spalko in bivak vrečo gledam v nebo polno zvezd in v pričakovanju jutrišnjega dne. Imel sem nekoliko drugačen občutek kot običajno predvsem zaradi številnih pridevnikov, ki pritičejo steni in njenim smerem, kot na primer: najresnejše v Julijcih, nobenega lažjega prehoda, zelo zahtevne, velika višina, neprekinjene težave, celodnevno plezanje, resno vzdušje itd. Kljub temu sem od večernega dostopa hitro zaspal in naslednji dan samozavestno ter neobremenjeno vstopil v steno z zaupanjem v svojega soplezalca Petra. Plezanje je steklo tudi v uvodnih, težjih raztežajih tako, da sva s Petrom z nekim povprečnim tempom vztrajno napredovala vse do vrha stene. Nekje na sredini smeri oz. malo više (tam, kjer se Gilbertijeva smer priključi razu) sva si z izkušeno žensko navezo iz sosednje zelo znane klasike Cozollinove zajede izmenjala nekaj malega besed, nato pa smo si zaželeli srečno in se nato ponovno srečali na vrhu po katerem se je kotalila precej gosta megla, ki je nekoliko oteževala sestop po krušljivem precej zahtevnem terenu. Kasneje sva pričela s sestopanjem po Poti življenja (Via della Vita), kjer sem bil še kako živ in pozoren na vsak korak. Za nama je bil lep dan, zelo doživet in poln lepih vtisov. Dan sva zaključila z zasluženim pivom v družbi našega tečajnika Gorazda v Kranjski Gori (Gorazd hvala za pivo!).