Že na začetku, ko sem izžrebal Jurija za mentorja, sem imel željo da bi bivakirala. Enkrat sem mu to tudi omenil, a nisem si mislil, da bo to tudi uresničil.
V četrtek, 17.8 se pripelje v Kranjsko Goro, od tam pa naju ati zapelje do 3. ovinka vršiške ceste. Tam si razdeliva opremo in skupaj krenemo na pot. Današnji cilj je bil Bivak I, kjer naj bi prespala. Ati gre z nama malo naprej od Koče v Krnici. Midva nadaljujeva pot do bivaka, ki je peljala sprva po krušljivi grapi, nato pa po desni strani grape med ruševjem na melišča pod severno steno Škrlatice. Od tam pa je prečila melišča do Bivaka I, ki se nahaja pod zahodno steno Male in Velike Ponce. Pred bivakom pojeva večerjo, ter si prebereva možnosti za jutrajšno smer. Odločala sva se med Desno Zajedo v Rakovi špici ter Skalaškim stebrom v Škrlatici. Naslednje jutro se odločiva za slednjo. Odpraviva se proti dostopu, ki je na začetku enak kot za smer Škrlatiških gred. Tako plezava poševno proti desni, iskaje najboljših prehodov, kjer pa brez kakšnega kratkega spusta po vrvi ni šlo, saj kot pravi Mihelič: »gre za pravi blodnjak grap in stolpičev«. V nadaljevanju naletiva na grapo, ki jo navzdol nisva mogla preplezati, tako da naju je spet čakal spust po vrvi (na tem mestu naju je že čakal dobro zabit klin z več zvezanimi prusiki, ki prvotno služi za spust po vrvi!). Od tam pa sva se morala povzpeti do mesta smeri, ki se imenuje Zvon, kjer se pravo plezanje še le prične. Sledijo resnično globoki in veličastni kamini, ki v zgornjem delu privedejo na levo v platke, ki mi jih ni uspelo preplezati brez tega, da sem se potegnil za komplet in počival v štriku L. To sidrišče ki je sledilo, je bilo v zelo podrtem svetu. Nadaljevanje pa tudi. Zelo malo opriimkov, kar jih je bilo, je dejansko držalo. Nato splezava skozi preduh in višje do Škrlatiških gred. Od tod nadaljujeva v lažji svet, kjer srečava že kar drugi klin. Skoraj proti vrhu pa čaka še zajeda, ki jo zapira previs in se ji izogneš v desno. Do vrha še nekaj lažjega plezanja, nato pa sledi sestop. Sončni zahod na vrhu je bil zelo lep, vendar precej zaskrbljujoč, saj je pomenil, da naju bo kmalu ulovila tema. Sestopila sva po grapi, ki jo označujejo možici. Kasneje pa sva zaradi teme (zaradi varnosti) raje opravila še tri spuste po vrvi. Ker se je v vmesnem času znočilo, sva potrebovala čelke, ta trenutek pa Jurij ugotovi, da jo je pozabil v bivaku. Tako da je bil ta del sestopa zelo pester. Izstopiva na melišču pod Škrlatico in nadaljujeva po markirani poti mimo Bivaka na Rušju v dolino Vrata. Tam naju pričaka Gorazd s hrano in pijačo.
V spominu mi je ostala smer, polna avanturizma, pestrega plezanja, izbijanja klinov (v celotni smeri so bili le trije!) in navsezadnje ne najboljše skale

Peter Mrak, 21.08.2017, 17:45
Lepooo! Tudi odlično napisano.