Špela Premzel | 12.08.2017

Prvo Karnijsko potepanje

»No, če se odločita za Karnijce, morata obvezno napisati prispevek!« je bilo navodilo Jurija, ki je s svojim opisom te krasne pokrajine prispeval h končni odločitvi, da podaljšanj vikend preživima pri naših zahodnih sosedih v Karnijskih Alpah.

Po brskanju internetnih strani sva ugotovila, da ni veliko informacij o poteh in plezalnih smereh in da obstaja odličen plezalni vodniček, ki se ga da dobit v Trbižu, kjer je bil najin prvi postanek v petek popoldan. Izbrane smeri sva imela zdaj na dlani, le prevest jih je bilo potrebno. Prvi večer sva se zapeljala do prevala Mokrine, kjer sva si še v soju zadnjih žarkov ogledala najino prvo smer in s pomočjo googla in španske podlage prevedla jutrišnji podvig. Smeha ni manjkalo.
Zjutraj naju je presenetil mraz, tako da je vroč čaj prišel zelo prav, čeprav sem se sama sebi čudila, ko sem ga kuhala v petek pri 32 stopinjah. Od Baite Winkel sva imela do stene Creta di Pricot le uro dostopa. Smer Via Pesamosca je bila zanimiva, opremljena z nekaj klini in orientacijsko nezahtevna. Našla sva lažje prehode in priplezala na vrh brez zapletov. Smer ni naredila posebnega vtisa na naju. Skala ni bila tako kompaktna, kot sva pričakovala, je pa čudovit razgled in sonček na vrhu popravil vtis. Sprehodila sva se po grebenu do Konjskega Špika in pozvonila na zvon za uresničitev skritih želja. Nadaljevala sva proti sedlu Sella di Aip, kjer sva že z vrha zagledala najino prenočišče, bivak Ernesto Lomasti. Najbolj vesela sva bila izvirkov na obeh straneh bivaka, saj sva imela vode le za en dan in se nama tako ni bilo potrebno sprehodit v dolino par 100 metrov nižje, kjer glede na karto naj bi bil izvir. Kaj naj rečem, super! Razgled nad celotno dolino na eno in drugo stran je res krasen, pot je lepo označena, le zavarovana ni nikjer, kot smo je navajeni pri nas. Ne srečaš zajle ali klina za pomoč pri poplezavanju in kar ne moraš verjeti, da hodiš po markiranih poteh na določenih delih.
Noč je hitro minila in naslednje jutro sva imela v planu Veliki Koritnik, smer Pilastro Nord - Kollnizt-Raditschnig. Od Lomastija bi naj imela uro dostopa, ampak ker nisva bila pozorna na to, da se morava spustiti dobrih 200m v dolino in potem nazaj na sedlo in na drugo stran Velikega Koritnika sva se najprej sprehodila do začetka ferate, kjer sva mogla obrniti. Pot se nama je za približno eno uro podaljšala, je pa na zemljevidu pot lepo označena, čeprav je nemarkirana. No vseeno sva dovolj zgodaj vstopila v smer. Smer je imela navrtana sidrišča in tu in tam kakšen klin ali celo svedrovec. V težjem delu je bila lepo opremljena. Plezanje je bil en sam užitek! Skala je kompaktna in če slediš opisu v knjigi ne moraš zgrešiti linije. Plezala sva v družbi dveh Italijanov, ki sta nama malo pomagala z Italijanščino, midva pa njima pri orientaciji. Na vrhu smo govorili o najprimernejšem sestopu in ko sva jima povedala kje imava avto, sta nama prijazno ponudila prevoz in nama s tem prihranila dobre dve ure hoje. Tako smo skupaj sestopili do Ruding Alm in se z avtom zapeljali čez preval Mokrine nazaj v Italijo.
V ponedeljek sva se odločila za počitek, se sprehodila po Tablji (Pontebbi) in bližnjih vasicah, ter v dolini Aupe našla »Bio terme« z derečo vodo, kjer sva v senčki prevedla smer, ki sva si jo zaželela za popoln zaključek najinega Karnijskega vikenda. Popoldan sva se zapeljala do parkirišča, malo naprej od mesteca Grauzarije, kjer sva pustila avto, spakirala robo in se povzpela do Koče Grauzarija na večerjo. Mmm, res je, Italijani znajo postreči dobro večerjo z vinom in priporočam jo vsakomur, ki se s praznim želodcem znajde v bližini kakšne. Odlična postrežba, zelo prijazna oskrbnika in kot pravijo, da Slovenca najdeš povsod, sva tudi midva imela na koči Slovensko družbo, ki je zelo pohvalila naš odsek z dobrimi kvalitetnimi prispevki. Hvala! ..in mogoče dobimo novo članico?
Že na poti do koče sva si do dobra ogledala Sfingo v vsej svoji mogočnosti in lepoti in steno, ki na pogled od daleč zgleda nepreplezljiva, izredno strma in platasta. Wau! Komaj sem čakala, da jo napadeva. Noč na udobnem jogiju je hitro minila in budilka naju je kar prehitro vrgla iz postelje, ampak sva bila hitro prebujena ob misli, kje bova danes preživela dan. Po pravi Italijanski močni kavi sva se odpravila pod steno, do katere sva imela le 15 min! Luksuz! Tam se najedla, poiskala vstop, ki ga, kot piše v knjigi, označuje možic, blizu katerega je na desni klin in začela. Smer Gilberti-Soravito je klasika. Opremljena je slabo, našla sva le štiri kline, od tega dva v prečki v zgornjem kaminu, je pa na vsakem opisanem sidrišču "zarjavela rinka" (old school svedrovec), ki nama je skrajšal čas izdelave sidrišča. Sledi logičnim prehodom, ki niso povsem očitni, saj je na videz možnih več prehodov. Orientacija nama ni delala težav, saj sva si prejšnji večer dobro ogledala steno iz vseh profilov in si le malo pomagala z najinim mojstrskim prevodom opisa smeri. Smer zelo priporočava, saj sva v njej resnično uživala. Stena je navpična in potrebno je plezati ves čas, kar je, kot pravi opis »zabavno po kompaktni skali«. Le v enem delu prideš do krušljivega kamina, kjer vsaka skala ni dober stop ali oprimek. Plezala sva 7 ur in kljub severni steni bila večino časa obsijana s sončkom, ki nama je grel prste na rokah in nogah. Sestopila sva po označeni poti, ki se v plezalnem stilu nadaljuje do sedla in je vsekakor ni za podcenjevat. Sestop je plezalne stopnje I-II , na enem mestu celo III in ga je potrebno vzeti resno.

Naj na kratko zaključim, da sva domov prinesla veliko lepih spominov, dobrih vtisov nasmejanih, prijaznih in odprtih domačinov in novih izkušenj s karnijsko skalo.

Klik za večjo sliko

Baita Winkel

Klik za večjo sliko

Vstop v smer Pesamosca.

Klik za večjo sliko

Pogled iz Creta di Pricot, 2093 m.

Klik za večjo sliko

Po grebenu do Konjskega špika.

Klik za večjo sliko

Konjski špik, 2239 m.

Klik za večjo sliko

Pogled na Lomastija Smeško

Klik za večjo sliko

Bivak Ernesto Lomasti

Klik za večjo sliko

Zajtrk s pogledom na današnji cilj.

Klik za večjo sliko

Dostop...

Klik za večjo sliko

...na drugi strani grebena.

Klik za večjo sliko

Pogled proti vstopu v smer, kjer je potrebno prečiti do "omett-a" na levi Smeško

Klik za večjo sliko

..prvi raztežaj smeri Kollnitz-Raditschnig.

Klik za večjo sliko

V družbi Tržaške naveze.

Klik za večjo sliko

Težji del opremljen s svedrovci.

Klik za večjo sliko

Veliki Koritnik, 2279 m.

Klik za večjo sliko

Sestop po via Normale.

Klik za večjo sliko

..v družbi italijanske naveze Mežik

Klik za večjo sliko

Sfinga, 1754 m.

Klik za večjo sliko

Rifugio Grauzaria.

Klik za večjo sliko

..zelo zanimiv del dostopa.

Klik za večjo sliko

Vstop v smer Gilberti-Soravito.

Klik za večjo sliko

Lepši del smeri, okoli kamina po varianti.

Klik za večjo sliko

Sestop po via Normale.

Klik za večjo sliko

..označena z rdečimi pikami.

Jurij
Jurij Rous, 17.08.2017, 03:42
Wauuu, lepo. Super prispevek, lepi razgledi, zanimive gore. Čestitam mladiča! Če bosta nadaljevala s takim tempom kmalu ne bosta več mladiča ampak zverine. Previdno, odgovorno in pogumno naprej.
Kaja
Kaja Puhan, 18.08.2017, 15:37
Dbest! Bravo Smeško