Dario Prinčič | 26.12.2016

Zapotoški vrh

Dobro jutro!

Če ne veste kje in kaj je zapotoški vrh, nič hudega. Če pa slučajno želite priti na Zapotoški vrh, obstajata dve opciji. Prva je da prespite v Erjavčevi koči, druga je da se pripeljete ob 6h na Vršič. Midva z Aljažem sva se odločila za drugo, Maja, Špela, Alen, Anže in Jurij pa za prvo opcijo. Kaj se je dogajalo v koči, ne vem, vem edino da je zjutraj manjkalo kakih 7 dl borovničk, nič hudega, razen če jih ni ena sama oseba spila. Nekaj čez 6 uro smo se veselo zapeljali v Trento, in sicer Zadnjo, kjer smo pustili 2 avta, v tretjega smo se malo nagužvali (če ne sledite, bilo nas je 7), ter smo se nekaj časa vozili naprej, nazaj med vasicami Trenta in Soča. Ta konec Slovenije nas je zelo zanimal, ter smo si ga želeli podrobno spoznati... resnica pa je ta da smo hoteli le najti izhodišče ki je pri kmetiji Matevž. In to nam je uspelo po dobrih pol ure.
Pol se pa začne. Štart je iz mrzle in bele Spodnje trente proti že osončenem Zapotoškem vrhu. Sprva lepa in vhojena steza, ki pripelje v gozd, v kateremu smo opravili dober del vzpona. Po gozdu se odpre pogled na južno steno našega vrha. Do tukaj smo vzpon opravili po vodničku od Sidarte Brezpotja. Pot naj bi nadaljevala levo proti sedlu pod Zapotoškim vrhom, ampa zakaj bi mi šli po neki opisani poti, če lahko gremo direkt v steno. Tako da od tega mesta gremo mi po svoje.
Do stene je ostalo še nekaj vzpona po strmih travah mešanih s skalo. Južna stena Zapotoškega vrha je delno pokrita s travami, delno s skalo. Nadaljevali smo rahlo proti desni, kjer smo sledili lažjim prehodom. Znajdli smo se pod desnim grebenom Zapotoškega vrha. Tu smo zavili levo proti vrhu, ker je del nad nami bil porasten z rušjem in takega napredovanja si noben ni želel. Prečka do izrazitega grebena ki vodi proti vrhu je bila na mestih delikatna, vendr veliko boljša opcija kot rušje.
Ko smo prišli do stene tega izrazitega grebena se je začela plezarija. Sprva lepi prehod čez strmo steno v krušljivi skali, potem pa češnja v smetani s čokoladnim prelivom... GREBEN!!!
Greben je bil zelo lep, izpostavljen z dokaj dobro skalo, z veliko adrenalina v mojih ceveh (ki jim pravimo žile), sem celo užival, potem je prišel KONJ!!! Jurij reče »Daj, Dario, zajahaj, ha,ha,ha...«. In zajahal sem tega »konja« in potem sem jahal kar nekaj časa. Celo večnost. Ker moja psiha ima z menoj neke neporavnane račune, se je odločila ravno na tem mestu maščevati. Tu sem obtičal, ter se učil neke nove kletvice. Prosil sem Jurija naj mi poda štrik, da se jaz lepo navežem. Kako naj jaham konja brez uzd?!? Nato je Jurij povedal da bo to trajalo in naj počakam. Tako da sem še malo jahal skupaj s svojo psiho in novimi kletvicami. Preden je Juri potegnil štrik iz nahrbtnika, je moral posneti še kakšen ČAO video za Zelenico 2017, ter se še malo nasmejati moji situaciji »ha, ha, ha...«.
Ko sem se navezal, prepadi z leve in desne so nekam čudežno izginili, ter sem veselo odjahal s tega osla in nadaljeval do vrha kjer je večina že opravila zadeve ki jih ljudje opravljajo na vrhu. Jst sem tudi opravil zadeve ki jih opravljamo na vrhu, na koncu smo se poslikali. Večkrat.
In ko je prišel čas za sestop smo si začeli ogledovati variante. Na ta vrh ni markiranih poti. Na ta vrh splošno ni poti. Tako da nobenemu ni dišalo da bi sestopali dol. Opcija abzajl je bila zaželjena. Le kako urediti sidrišče. In nato, na eni večji skali dva lepa, sijoča svedrovca. Kakšno lepo darilo za Božič. Ko sem se vprašal, ker biser bi vlekel mašino da zvrta tu gor na enemu neznanemu vrhu sidrišče, se mi je ogovor sam ponudil. Stene Zapotoškega vrha ponujajo tudi dobro skalo v kateri so opremljene smeri. Logično, da za sestop potem abzajlaš. Zadostuje eden 60 m abzajl proti jugu, potem sestop po izraziti grapi do sedla, ter po poti proti planini Zapotok, ter naprej proti Zadnji Trenti, kje sta nas čakala avta omenjena na začetku prispevka. Od planine do avta smo opazovali trenutno skoraj gole Zapotoške slapove, ki ob pravih zimah ponujajo veliko ledenega doživetja.
Ostalo je še elagantno pobrati Alenov avto v Spodnji Trenti, ter vse skupaj zaključiti s pivom in finim golažom v Erjavčevi koči. Tam kjer se je vse začelo.
No, lahko rečem da je bilo lepo. Zelo lepo. Pohvele tečajnicam Špeli in Maji, ki sta bili zelo suvereni in sta se pokazali kot prave ČAO Bejbe. Družba je bila enkratna, vreme pa spomladansko, toplo in prijetno.

Lahko zaključim; to je bila ena prava ČAO tura.
Hvala za branje, uživajte v slikcah.
Lep pozdrav, Dario

Klik za večjo sliko

Gamsi

Klik za večjo sliko

Proti težavam

Klik za večjo sliko

Greben

Klik za večjo sliko

Jahanje

Klik za večjo sliko

Konec težav

Klik za večjo sliko

Skupinska - na vrhu

Klik za večjo sliko

Skupinska - pod vrhom

Klik za večjo sliko

Zapotoški vrh - zahodna stran

Klik za večjo sliko

Zapotoški vrh - severna stran

Klik za večjo sliko

Planina Zapotok

Klik za večjo sliko

Sestop