Prečenje Aiguille Noire de Peuterey
Visoke hribe sem si želel doživeti velikopotezno in predlagal Juriju, da se lotiva najzahtevnejšega grebenskega pristopa na vrh Mont Blanca - Intégrale de Peuterey. Sem si rekel, če ga letos žgemo malo, ga žgimo na polno. In padla je roka tako in tako. Vsaj za sebe lahko rečem, da je ideja v glavi dozorela do zadnje podrobnosti in vse bi se moralo poklopiti kot je treba. Analiza ture je potekala za pivsko mizo, s prstom preko velikih platen in skic. “Meni je vse jasno!”, je bilo večkrat slišati medtem, ko sva naročala tretjega pivaka. Čakanje na ugodno vremensko obdobje naju je prisililo, da sva proti dolini Val Veny odrinili v petek, namesto v sredo. Zaenkrat vse po planu, ko v mraku odriglam vrata, uradno zaradi skalnega podora zaprto bajto Borelli. Rousu se meša, najprej zaradi smotanih Italijanov, ki ne znajo opremljati zavarovanih poti do izhodišča, potem pa še scena, ko v majhni kuhnjici najde visečo trobento. Še sreča, da ni poskušal kaj zaigrat’, saj bi lahko prišlo do še enega podora. No, tudi o prvem podoru ni bilo ne sluha ne duha.
Noč pade na okolico, nad nama pa se strmo dvigajo neštete špice Aiguille Noire de Peuterey, najine prve etape.
Naslednji dan sva s plezanjem pričela okoli pol sedme ure, kar sva tri dni kasneje ugotavljala, da je bilo vsaj uro in pol prepozno. Sobota bila je lep dan in metri so se nabirali. Spodnji del smeri v Noire zgleda napet, a se le nekako ukloni ubogim dušam, ki pod težo nahrbnikov, stokajo in jokajo. Ura se nagiba blizu poldneva, ko naju dohitita znanca iz doline, dva Španca, ki sta pred leti že neuspešno naskakovala najin cilj, a tokrat dosti bolj odločna. Moram priznat, da sta v steni napredovala vsaj za dvajset metrov na uro hitreje, kot midva. Dan smo zaključili skupaj, kot na pogradu - s tem, da sva midva z Jurij žal ostala na spodnjem ležišču Welzebach, Španca pa na zgornjem Brendelu.
Prvi bivak je bil kar udoben moram priznat, levo dolgo nič in Freneyski ledenik, desno dolgo nič in “pace a voi”. Španca se nama smejita iz zgornjega stolpa in nameravata naslednji dan doseči Col de Peuterey, no midva sva bolj skromna, z bivakom Craveri bova čisto zadovoljna in v najinem teoretičnem planu.
Ob svitu, ja kdaj pa, začneva drugi dan z nadaljevanjem po strmem grebenu Noire. Sva na dobri polovici smeri, raztežaji pa postajajo vse bolj strmi in plezalsko zahtevni. Plezanje je drugače ves čas lepo in izpostavljeno. Človek bi reku, da zmrzneš v vsakem primeru, če ne prej nekaj sto metrov nižje na ledeniku. Ko stopiva na čelo Pointe Bich, zadnjo špico pred vrhom Noire, nastopi trenutek resnice. Za uresničitev najinega prvotnega cilja, da preplezava Intégrale de Peuterey v okviru razpoložljivega časa in danih vremenskih pogojev, sva bila žal prepočasna. Po tehtnem premisleku se odločiva, da še drugič bivakirava tik pod vrhom Noire ter se naslednji dan odpraviva v varno zavetje doline po vzhodnem grebenu. Bivak je udoben in vzdušje dobro, saj sva vseeno uspešno preplezala eno grande klasiko Mont Blanc masiva. V bistvu lahko rečeva, da sva opravila kar zahtevno prečenje Aiguille Noire de Peuterey.
Bila sva v visokogorskem hotelu in srkala Blejsko juhico. In to dve porcije, da si vsaj malo olajšava sestop in kilažo, ki naju je še vedno zvijala, uboga revčka.
Po besedah kolega Španca je sestop z Aiguille Noire de Peuterey “zajeban”, in tak se je tudi izkazal. Vseeno smo že v trdi temi v družbi dveh Belgijcev (www.mountcoach.org) tudi ta sestop opravili z odliko in se varno vrnili v Borellija.
Trobenta pa še kar čaka na Rousa, da zasvira.
Vir: Internet
Vir: Internet
Lepo si tole napisal. Kaj je blo pa drugi dan za večerjo?;-)
Blejska, blejska, Boško!