BEZENGI - CENTRALNI KAVKAZ, RUSIJA
»KOTAR, NA PRIJOME!«
POROČILO O ČAO ODPRAVI Z (NE)MIRNEGA KAVKAZA
Čas trajanja odprave : 3. 7.– 22. 7. 2016 (3 člani) /31. 7. 16 (4 člani)
Kraj: alpinistični tabor Bezengi v Kabardino-Balkarski republiki na ruskem Kavkazu
Člani odprave: Andrej Kotar (vodja), Mojca Debevc, Danilo Patarčič- Kavboj, Stanka Jelenc, vsi ČAO, Metka Križič (AO Idrija), Miha Ileršič (AO Rašica) in Ludvik Podrzavnik (AK Ravne)
Na pot proti Istanbulu smo odpotovali v soboto, 2. 7., tri dni po terorističnem napadu. Po krajšem postanku v turški prestolnici smo v ponedeljek v zgodnjih jutranjih urah poleteli v Nalčik, mesto v Republiki Kabardino-Balkarija sredi centralnega Kavkaza. Še isto popoldne pa nas je avtobus odpeljal v Bezengi, naš novi dom na višini 2200m.
Bezengi je sicer že od nekdaj pomemben alpinistični tabor, ki vsako leto privabi alpiniste, mlade tečajnike kot tudi turiste iz vseh delov Rusije. Nad vasico se dvigajo visoke, zasnežene gore, o katerih svetovna alpinistična srenja govori z velikim spoštovanjem. Vrhovi kot so Koštantau, Dihtau, Puškin in Mižirgi, vsi presegajo višino 5000m. Nad dolgim ledenikom Bezengi, ki je še leta 1975 segal vse do baze, se proti nebu dviguje znamenita Bezengijska stena, 12 km dolg zid, v katerem izstopajo Gestola, Džangitau in Šhara. Zato ni naključje, da temu delu Kavkaza zaradi velikih objektivnih nevarnosti (predvsem številnih nevarnih serakov) pravijo »Mala Himalaja«, zimsko prečenje Bezengijske stene pa je bila tudi ena izmed nominacij za prestižno nagrado Zlati cepin 2015.
Naši Slovenci so se pod Bezengijsko steno odpravili že v 60. letih prejšnjega stoletja ter nanizali vrsto zahtevnih vzponov. Ob našem prihodu, 50 let kasneje, je bilo že na prvi pogled čutiti prisotnost organizacijskega duha iz časov bivše Sovjetske zveze. Na Kavkazu namreč nihče ne more početi, kar bi se mu zljubilo. Vsak vzpon je bilo treba predhodno prijaviti pri starešini tabora in vodji svetovalne službe, 84-letnemu Juriju Saratovu, izpolniti »maršrutni list«, vodja odprave-rukovoditelj pa se je moral ob točno določenih urah javljati v bazo po radijski postaji (»Kotar, na prijome!«) . So pa v vseh teh letih odpravili » jutranje uvrščanje na zbornem mestu in pozdrav zastavi, ter preizkus sposobnosti plezanja v plezalnem vrtcu«, kar navaja Tone Škarja v knjigi "Po svoji sledi".
Ob pogledu na okoliške vrhove je tudi nam kmalu postalo jasno, da lahkih vzponov in smeri v tem delu ni veliko, da dostopi vodijo preko dolgih ledenikov, polnih razpok in ledeno hladnih potokov, da se vreme pogosto spreminja in da koč za prenočevanje ni razen dveh bivakov. Pod hrib je bilo tako treba odnesti vso potrebno kramo od hrane in opreme, v primeru bivakiranja tudi šotore, vzponi pa so zaradi dolgih dostopov trajali tudi po več dni. Plezanje nad 4000m je bilo zaradi višine, tehničnih težav, visečih serakov in težke opreme včasih kar težavno. Kak kos oblačila smo največkrat raje zamenjali za pol kile kruha ali ribjo konzervo. Tudi sestopi so pojem zase, nadelanih poti na te vrhove ni, kar pomeni, da je potrebno iskati prehode po razbitem šodru ali pa se spuščati po vrvi preko sten in žlebov.
Tri dekleta in štirje fantje, odlična kombinacija mladostniške zagnanosti in izkušenj starejših, se je projekta Kavkaz lotila s pravo mero odločnosti, primerno aklimatizacijo ter skrbno načrtovanimi cilji.
Po prvem uspešnem in hitrem aklimatizacijskem vzponu na 4-tisočak Ukju, ko se nas je prijela pohvalna oznaka »Maladci!«, smo se postopoma lotevali težjih vzponov, zahtevnejših smeri, višjih ciljev. Sicer so nam bile ruske ocene 1B, 2A, 3B še vedno velika skrivnost. Saratov se je ob vsakem ponovnem srečanju z nami iz zadržanega, avtoritativnega gospoda počasi »mehčal« v prijaznega možakarja.
Dneve med eno in drugo odpravo smo preživljali v bazi. Hrana je bila kar okusna, najraje smo imeli kartoško, kurico in zapekanko. Rehidracijo smo uspešno izvajali v lokalnem kafiču »Pri Tonji«, kjer smo se ob pivu družili z ostalimi slovanskimi dušami ter z njimi prepevali pozno v noč. »Počitek« smo izrabili tudi za plezanje krajših in daljši plezalnih smeri v granitnih plezališčih nedaleč stran od vasice.
Bili smo edini Zahodnjaki, tako da je komunikacija potekala v ruščini, angleščino namreč razumejo le mlajše generacije. Bili smo prijazni, glasni in zabavni, v nekaj dneh smo poznali že celo »vas«. Ne bom posebej omenjala, da je bilo slovo kar precej nabito s čustvi. Upam, da se tole ne sliši preveč patetično.
Tudi naša ekipa je bila neverjetna. Poleg številnih odličnih lažjih in zahtevnejših vzponov (Ukju, Pik Semjenovskega, Gidan, Sella, Brno, Missestau, Kursanti in Dumala), ki seveda vsak zase zaslužijo samostojno poročilo z vsemi tehničnimi detajli, smo bili neverjetno uigran orkester. Brez Mojce, Metke, Mihca, Andreja, Kavboja, Ludvika ter številnih nasmejanih in dobrovoljnih domačinov verjetno ne bi uspeli spisati odlične kavkaške zgodbe.
Le birokracija v Putinovi Rusiji in izpolnjevanje številnih obrazcev v cirilici je bilo kar naporno, je pa Andrej uspel rešiti vse zaplete s svojim odličnim znanjem ruščine in ustrezno mero diplomacije.
O uspešnih vzponih, abecedi ruskega alpinizma, družabnih wcjih, Elanovi palici sredi Kavkaza, cenah piva in kave, pištoli na letališču, šefu kampa Aliju in njegovi "ženi", večerih pri Tonji in o večno namrgodenem Alimu pa boste več izvedeli na predavanju.
Prispevek pripravila: Stanka Jelenc
Fotografije: Miha Ileršič, Ludvik Podrzavnik, Stanka Jelenc
Poročilo o Andrejevih in Mihovih vzponih je pripravljeno, poročila o ostalih vzponih še sledijo.
SEZNAM PREPLEZANIH SMERI:
9. 7. 2016:
Danilo Patarčič, Stanka Jelenc, Metka Križič, Mojca Debevc, Ludvik Podrzavnik, Miha Ileršič in Andrej Kotar:
Ukju (4334 m),
Freshfieldova smer (JV greben), 500 m, ruska ocena: 2A.
13. 7. 2016:
Andrej Kotar in Miha Ileršič:
Pik Sella (4329 m), severna stena,
Smer Nevskega (Severna stena), 650 m, ruska ocena: 3B.
13.7.2016:
Mojca Debevc in Metka Križič:
Pik Sella (4329 m )
Tracevičeva smer (severna stena Zahodnega grebena), 650m, ruska ocena: 3A
13.7.2016:
Danilo Patarčič, Ludvik Podrzavnik, Stanka Jelenc:
Pik Semjenovskega (4082m)
Južni raz, ruska ocena: 1B
18.7.2016:
Mojca Debevc in Metka Križič:
Gidan (4184m)
Smer Senčenkove, JV greben, 650m, ruska ocena: 2A
18.7.2016:
Danilo Patarčič, Ludvik Podrzavnik
Pik Brno (4110m)
Dosežen predvrh 4026m, JV stran, ruska ocena: 1B
18. 7. in 19. 7. 2016:
Andrej Kotar in Miha Ileršič:
Missestau (4425 m),
Ivanišvilijeva smer (Severni greben), 950 m, ruska ocena: 4B.
23.7.2016:
Mojca Debevc in Metka Križič:
Pik Brno (4110m)
Zdenkova smer (Južni greben), 650m, ruska ocena: 1B
24.7.2016:
Mojca Debevc in Metka Križič:
Zahodni vrh Kursantov (3838m)
Zahodni greben, ruska ocena: 2B
24. 7. 2016:
Andrej Kotar in Miha Ileršič:
Dumala (4681 m), severna stena,
Smer Naumova (SZ greben), 800 m, ruska ocena: 3B.
Prva ovira na poti proti taboru Bezengi
Le kaj se skriva za oblaki?
Alpinistični tabor Bezengi, na višini 2200m, naš novi dom za prihodnje dni
Naša hiška, v ozadju prve zasnežene gore
Ženski WC, eden od prostorov za druženje
Ko je sijalo sonce, so bili razgledi res čudoviti
Ker lepo vreme ni trajalo več dni skupaj, smo se kar hitro odpravili v hribe
Prva večdnevna aklimatizacijska tura na prvi 4-tisočak Ukju (4334m), do bivaka je potrebno odnesti vse, od žlice, hrane, spalne vreče in vse plezalne opreme. Na Kavkazu ni nosačev, ne konj in oslov za transport opreme
Udobje v bivaku Ukju-koš (3200m), skromno a je zadostovalo. Danes priporočamo: čaj, juho s posušenimi šparglji, polento z okusom čaja in juhe, ribe v paradižnikovi omaki, pivo "Tepek" in italijanski kapučin s čokoladnim posipom
Postavili smo nekaj možicev, koze so to razumele kot neprimerno označevanje terena.
Ob 4h zjutraj se odpravimo proti vrhu
Pot poteka čez snežišča, po šodru, do začetka skalnatega grebena
Po poti si ogledujemo cilje za prihodnje dni. Vzpon na Arhimed (4100m), na desni, vodi preko vabljivega a strmega snežišča
Nismo navezani, zato napredujemo hitro ter prehitimo nekaj navez. Plezanje v kopni skali ni tehnično zahtevno, je pa potrebna previdnost na izpostavljenih mestih. Tudi naša telesa se šele privajajo na višino
Tudi Dumala (4681m) je zanimiva, Miha in Andrej sta se nanjo povzpela proti koncu odprave
Po snežišču proti vršnemu delu gore Ukju
Ob 10h smo na vrhu. Bil je čudovit dan, videlo se je vsepovsod, do Elbrusa in Gruzije
"A bo tole zdržalo?", sta se spraševala Miha in Ludvik. Po vrnitvi v bazo smo vzdrževali minimalne higienske standarde in se lotili pranja perila, na voljo je namreč nekaj pralnih storjev.
Moški del se je že pripravljal na nove cilje.....
...tudi dekleta niso mirovala
So pa imele svoj pristop pri iskanju novih izzivov
Potem smo odšli na dolgo pot po še daljšem ledeniku do Avstrijskega bivaka, s težkimi nahrbtniki, na novo večdnevno turo
Pot preko morene je bila naporna, trajala je kar 9h. Edina motivacija je bila pred nami, znamenita Bezengijska stena v vsej svoji lepoti
12km dolg zid, z vrhovi nad 5000m, prečenje celotne stene od najnižjega in najlažjega vrha Ljalverja (4350m) do Šhare (5068m) so opravili že leta 1993, ruska ocena: 6A
Potrebna je bila previdnost pri prečenju številnih ledeniških razpok
ter skakanju čez deroče potoke
Bivak Džangi-koš na višini 3200m, nad njim že omenjena Šhara
"Otkuda vi?" so se radovedno spraševala koze, ki so v teh krajih precej pogumne, beri predrzne
"Kotar, na prijome"!, obvezno dnevno javljanje po radijski postaji v dolino
V steni se marsikaj dogaja, preko nje se usipajo plazovi ter podirajo viseči seraki, brez voznega reda, srhljivo bobnenje je slišati podnevi in ponoči.
Priprava večerje z najlepšimi razgledi daleč naokoli, zatem se počasi odpravimo v tople spalne vreče
Izobesimo zastavice, za srečo, za lepo vreme, za uspešne vzpone, za vse naše prijatelje, tudi za vas
Zgodaj zjutraj so se v steno Šhare odpravili 3 Rusi. Prejšnji večer so nas pogostili s toplim čajem ter razveselili s petjem ruskih pesmi. V steni bodo več dni, držimo pesti za njih! Najbrž se ponovno srečamo v Bezengiju.
Sončni zahodi so bili čudoviti. Bil je čas okrog polne lune, ki je ponoči razsvetljevala nebo, na njem na milijone zvezdic---le presneto mraz je bilo za daljše nočne sprehode
Kavboj, starosta ČAO, nekje pod vrhom Brna
Missestau (4425m), Andrej in Miha sta se na goro povzpela čez nekaj dni v najslabšem možnem vremenu
Mojca in Metka pri vzponu v severni steni "PIk Sella"
Dihtau (5204m), eden od zahtevnejših vrhov
Znamenita piramida Gestole (4860m) /Bezengijeva stena
Slovenci so leta 1966 v njeni severni steni preplezali Slovensko rebro, ruska ocena:5A, višina stene. ca. 2000m
Ženska odprava gre na pot, drugič proti bivaku Ukju-koš
Ko smo bili v bazi, smo trenirali v bližnjem plezališču
V njem je bilo kar precej lažjih in daljiših smeri, različnih težavnostnih stopenj
Ob večerih smo se družili z Rusi. Med odličnimi alpinisti je bilo tudi kar nekaj izvrstnih glasbenikov.
Čestitke celotni ekipi za dosežene cilje, Andreju pa tudi za uspešno vodenje odprave. Lep in zanimiv prispevek!
Za lažjo predstavo:
Russian Grade:
The overall grade factors in UIAA technical ratings (the Roman numerals).
1B: Some easy roped climbing.
2A: Several pitches of easy roped climbing.
2B: Some II+ and III climbing on a multipitch route.
3A: Contains 1-1.5 pitches of III climbing on a multi-pitch route.
3B: One or two pitches of III+/IV climbing on a full-day route.
4A: A full day route with IV+ climbing.
4B: Several pitches of IV+ or some V+ climbing.
5A: Contains several pitches of V climbing on a 1- to 3-day route.
5B: Two-plus days with some VI+ climbing.
6A and 6B: Multi-day routes with considerable VI or harder climbing.
Čestitke celi ekipi! Se veselim predavanja.
Ruske alpinistične ocene so precej bolj zapletene od ocen UIAA, ki upoštevajo samo tehnično težavnost plezanja, in še to samo v skali, alpinistični vzponi v rajonu Bezengi pa so nad 3500 metri praviloma kombinirani in snežno-ledni. Takšne primerjalne tabele (nekatere, ki so na voljo na internetu, se lahko med seboj tudi precej razlikujejo) so preveč posplošujoče, včasih tudi zavajajoče, o čemer smo se tudi sami prepričali, ko smo na terenu videli, da ruskih ocen ni smiselno primerjati z ocenami UIAA.
Ruske ocene so namreč kompleksne opisne ocene, ki poleg tehnične težavnosti v skali, ledu in snegu med drugim upoštevajo tudi dolžino ture od baznega tabora do vrha in nazaj, izpostavljenost smeri, objektivne nevarnosti, težavnost orientacije, možnosti vstavljanja varoval, način sestopa, čas, ki ga celotna tura zahteva, pa tudi nadmorsko višino in več drugih dejavnikov. Če ne štejemo nadmorske višine, so torej ruske alpinistične ocene še najbolj podobne francoskemu opisnemu sistemu alpinističnih vzponov in jih je precej bolj smiselno primerjati tako, kot jih primerja spodnja tabela (tudi tabel s takšnimi primerjavami je več, ker takšno pretvarjanje pač nikoli ne more biti res natančno):
1A = F
1B = F/PD
2A = PD
2B = PD/AD
3A = AD
3B = AD/D
4A = D
4B = D/TD
5A = TD/ED
5B = TD/ED
6A = ED/ED+
6B = ED3 in več (ABO)
Ta sistem ocen ne upošteva nadmorske višine (ruske ocene pa jo), zato se pri pretvarjanju
ocen smeri na nižjih nadmorskih višinah (pod 5000 metri) ruske ocene večinoma pretvarja z višjimi ocenami iz te tabele, smeri na višjih nadmorskih višinah pa se pretvarja z nižjimi ocenami iz tabele. Ker smo se tudi sami prepričali, da so ruske ocene zelo zapletene in upoštevajo preveč dejavnikov, da bi jih pretvarjali z enostavnimi tabelami, smo se odločili, da jih sploh ne bomo pretvarjali, ampak jih bomo pustili takšne, kakršne uporabljajo ruski alpinisti, ki plezajo na Kavkazu in v Rusiji.
Tudi z moje strani vse čestitke! Respect!
Krasno pubci in pubice, vse spoštovnje za vsak korak in meter ter seveda pogum!
Поздравляю
Zgleda res super cestitke
Vseeno pa mislim da nasa ocenjevalna lestvica pove veliko vec o karakterju smeri kot ruska ne glede na nadmorsko visino je recimo 45 stopinj se vedno 45 stopinj