V ISKANJU IZGUBLJENE ZIME

Že prejšnji vikend so bili nekateri (ki jih tokrat izključno zaradi foušije ne bom imenoval), iz vrha Kesselspitza opazili, da se sneg nahaja v okolici Obertauerna. Zaradi kritike (ne)rane ure smo tokrat štartali še v temi, tako zgodaj, da smo bili na sobotno jutro prvi in edini na znanem parkirišču (the one and the only!). Zgodba pa je bila povsem drugačna na izhodišču na drugi strani prelaza Obertauern, kjer se nas je zbralo kar 15, predstavljali smo vse najboljše slovenske ferajne (Ravne, Idrija in ČAO), pa še kup nestrankarskih kolegic in kolegov je bil zraven.

Za začetek smo se lepo ogreli na tekaški progi, potem pa smo se povzpeli po sankaški progi, ki nas je po kakih 8 km in 500 višincih pripeljala do znamenite Sudwiener Hutte.

Sonce je že kar prijetno pripekalo, nekatere avstrijske mladenke pa so bile že pomanjkljivo oblečene ..... tako, da je se je en del moške ekipe malce zataknil pri bajti. Pozdrav soncu si je bilo pač potrebno temeljito ogledati.

Nato smo se razleteli v hrib, eni na levo, drugi desno, pravzaprav so bile vse poti prave, kar pa smo ugotovili šele na cilju. Bilo je lepo, z višino je bilo snega vedno več. Perfektno zimsko idilo so motila le spihana pobočja vrhov vse tja do Dachsteina in pa občasno ruševje, ki je kukalo izpod snežne odeje. Pred sabo si videl le špuro, morda kakega osamljenega smučarja, ki se je ruševal iz ruševja, nad sabo pa modro nebo. Cilj pa je bil še nekje daleč.

Po kakih 4 urah smo le prišli do sedla pod vrhom in tam pustili smuči (vrh je spihan in skalnat), tako da je vse skupaj izgledalo kot kak smučarski ski depo. Do vrha je bilo nato le še kakih 5 minut vzpona.
Turnih smučarjev pa je bilo vedno več, najbrž je tisti dan imela cela »solnograška« turni športni dan.

Navzdol je šlo super, pista zgoraj je bila že prav lepo narejena, niti sledu ni bilo več o kaki skorji. Potem pa kar po svoje prosto za nosom, kar smo zadnje metre nad kočo odplačali s treniranjem abručanja nad, med in pod borovci. Izvirnih komentarjev ni manjkalo. Tovrstne spretnosti ti pač vedno pridejo prav v življenju. Kavkaška odprava pa itak potrebuje trening tovrstnih manevrov.

Pa spet do koče Sudwiener, kjer se je trlo Avstrijcev. Pivo, kava, sok, radler itd. Nataša je naskrivaj oprezala za novimi recepti za kajzeršmorn. Veliko jodlanja in veselja, pa seveda upanje, da bo prihodnji vikend, kar se snega tiče, vse drugače. Najbrž bo res, Obertauern že ima 20 cm frišnega. Potem pa le še divji rodeo po sankaški progi do avta.
Rekla je, da se bo takega izleta še udeležila.

nad kočo

prostrana pobočja spominjajo na Komno

pod vrhom

na vrhu je zmanjkovalo prostora

razgledi da te kap

"ski depo"

malce je spihano, čas je za nov sneg

razgrajanja ni manjkalo

juhuhu

pozerji

kajzeršmorn haus