ČAO - ČAO tabor na Češki koči z moje perspektive

Peter Kacin | 31.08.2015

ČAO tabor na Češki koči z moje perspektive

Že celo poltje sem komaj čakal na plezalni tabor, ki je bil napovedan za konec avgusta. Čeprav sem formalno opravil že dovolj vzponov za mlajšega pripravnika, nisem niti pomislil, da bi kaj takega izpustil in se nestrpno veselil novih izkušenj. Izpustil sem sicer prvi večer druženja, saj sva se z Jurijem zmenila, da bova štartala kar zgodaj zjutraj iz Ljubljane. Cilj Inamova smer v severni steni Jezerske Kočne oziroma Velikega kupa. Na internetu ni bilo kaj dosti oziroma nič najti o tej smeri, tako sva se zanašala predvsem na opis in sliko iz vodnička Jezersko.

Štartala sva pod slapom Čedco, no kar je ostalo od nekdaj najvišjega slovenskega slapa. Markirana pot naju je vodila nekje do začetka podora, nato sva zavila desno v grapo, ki se po kakih 50 metrih razcepi. Nato sva sledila levi grapi, ki vodi nad slap, kjer je začetek smeri. Že dostop je bil kar razburljiv, zato sva se na dveh precej izpostavljenih mestih tudi varovala. Vstop je težko zgrešiti, saj je takoj nad poraščenim delom desno nad slapom.

Ko sem izbijal prvi klin, mi je zaradi trenutne nepazljivosti odfrčal v dolino. Prsneto, malo smole že v štartu. Torej ne smem izgubiti ali pustiti v smeri nobenega več, sem si rekel. Nadaljujeva nekaj raztežajev v presenetljivo dobri skali, nakar pridemo do mesta, kjer je nad nama previs, desno pa zajeda, ki izgleda dosti bolj obetavno. Potrebno pa se je bilo nekaj metrov spustiti in prečiti do nje. Tukaj so se začele moje glavne težave, pa ne zaradi zahtevnosti plezanja. Najprej izbijem prvi klin sidrišča, in ker ga nisem takoj pospravil, pač pa se še ukvarjal z vrvjo, mi ponovno pade. Prav jezen sem bil sam nase. Nato se lotim drugega klina, ki je bil tako dobro zabit, da sem ga najbrž izbijal kakih 15 minut. Od vztrajnega tolčenja se mi je naredil še žulj. Ko ga končno izbijem, sledi nekaj metrov plezanja navzdol. Poberem ven 2 "frenda", zadnje varovanje pred prečko pa je bilo na klin. Medtem ko sem ga izbijal, sem si razklal palec, ko sem po nesreči z vso silo udaril ob skalo. Ko sem naslednjih 5 minut izbijal, sem jo poškropil s krvjo, da je izgledalo, kot v kaki grozljivki. Na srečo ni bilo tako hudo in ko sem prišel do sidrišča, sva z jurijem malo polepila rano, tako da je krvavitev prenehala in sva lahko nadaljevala. Od tu naprej je šlo vse dokaj gladko. Najtežji raztežaj po mojem mnenju, je bil na navpični steni pod ruševjem, ki je nekje na sredini smeri in kjer se nato teren tudi precej položi. Sledita dva ali trije raztežaji bolj kot ne hoje oziroma prebivanja čez ruševje. Na vrhu položnejšega dela pod strmo steno je bilo potrebno zaviti v desno, kjer je bilo potem še nekaj problemov v nekoliko bolj krušljivi skali, a je šlo vse precej gladko do vrha. Pričaka naju čudovit pogled na severno steno Kočne in lep pregled nad celotno dolino. Žal nisva mogla dolgo uživati, saj je ura neusmiljeno tekla, potrebno pa je bilo še sestopiti. Kreneva po melišču na levo od grebena, "odabzajlava" nekaj skokov pod njim in prideva na melišče pod severnim grebenom Kočne, kjer so nekoliko nižje Vratca, od katrih pelje markirana pot do Češke koče. Stena pod grebenom je povsod izgledala precej strma, a je Jurij hitro našel prehod, kjer je bilo potrebno le nekaj metrov previdnega poplezavanja in že sva bila na slabo shojeni potki med ruševjem, ki je vodila proti vratcom. Vmes se je že kar zmračilo in do koče prideva ravno še pred nočjo.

Pri koči hitro naročiva joto, saj se bojiva, da ostaneva brez nje in seveda zasluženo pivo. Pridruživa se ostalim Čaotovcem in že hitiva razlagati dogodivščino in poslušati kaj so plezali in kako so se imeli ostali. Druženje nadaljujemo ob ognju, kjer se zabavamo, "zajebavamo" in dorečemo še vse podrobnosti za naslednji dan. Z ravnateljčkom in Maticem se zmenimo za Košutovo spominsko smer v severni steni Grintovca.

Zjutraj ne vstanemo tako rano, kot če bi šli plezat kakšno dolgo smer. V miru pozajtrkujemo, se pripravimo in krenemo. Po slabi uri dostopa pridemo do snežišča pod našo steno. Vstopimo nekoliko preveč levo. Po posvetovanju z Matjažem, ki je ravno dostopal do njihove smeri in je prejšnji dan plezal našo, Primož potegne prečno kakih 30 metrov. Tako si že na začetku začinimo smer, do kjer bi sicer moral voditi raztežaj dvojke. je pa v spodnjem delu precej dobra skala, ki me je spominjala na Paklenico. Dosti hitro najde prvi klin in jih nato dobiva na vseh težjih mestih, pa tudi vmes. Kjer ni blo klinov, je bilo možno uporabiti "frende". Zabijali in izbijali smo predvsem na mestih, kjer je Primož uredil sidrišča. Kak raztežaj nad prvim sidriščem nas čaka markantna zajeda, predvsem v zgornjem delu dokaj težka. Za njo po plati nekoliko desno do travnate police. Po njej malo desno navzdol, kjer sledi raztežaj po spolzkih travcah in majavih skalah desno navzgor do platastega predela. Nato bi morali zagledati kamin v plati, ki pa očitno ni tako kaminast, kot si človek predstavlja kamin. Za njim še en kratek, nato pa po krušljivi zajedi malo v desno in za raz. Sledi samo še dober raztežaj po precej lažjem, a nekoliko krušljivem terenu in že smo bili na vrhu. Ni nam bilo treba biti bitke s časom, zato je bilo prav sproščeno in nedeljsko vzdušje. Na vrhu smeri smo sicer hitro pospravili, da smo se skrili dokaj močnemu soncu. Smo se pa zato ustavili na melišču po katerem poteka sestop in še v miru pomalicali. Sestop ni bil zahteven, saj smo se hitro priključili na Frischaufovo pot in potem relativno hitro prispeli do koče. Pri koči se še malo podružimo, poklepetamo, potem pa veseli nad opravljenimi vzponi spustimo v dolino.