Se mi zdi prav, da vsi slišite našo enotno vikend zgodbo, ker drugače neredko zgodbe dobijo več strani in detajlov (žal kdaj tudi žaljivih).
Torej: v soboto smo plezali Zahodno zajedo v Triglavski steni. Glede na časovnico v Slo. stenah in par dodanim uram (ker pač nismo najhitrejši in še v troje), smo ocenili, da bo odhod iz Ljubljane ob 5.00 pravočasen in da bomo z zadnjimi sončnimi žarki že sedeli v Aljažu na zasluženem pivu. Zdaj vem, da so te časovnice zelo relativne in včasih (domnevam) niso podane za pristop do roba stene.
No, prvi razstežaji so bili še nekoliko hladni, temu primeren je bil tudi tempo, Pupa je dobro opravila z njimi - vključno s precej zahtevnima pragovoma (V-), kot druga pa sva s Tanjo kar sopihala za njo. Višje sta nas pošteno zaposlila dva težka razstežaja ocenjena s pet. Spet mi je prišla na misel tista Jurijeva izjava, da Juvanove petice so res nekoliko težje od drugih. Previs in v njem majhni oprimki in zelo nerodni stopi, v plezališču pač ne bi bili ocenjeni z "ekvivalentno" 5a (in, ja vem, to se načeloma ne da primerjat). Da, ne govorim o skopi opremljenosti, ampak saj smo ja "alpinisti".
Višje smer postane lažja, hkrati pa tudi skala slabša. Orientacija ni zahtevna, lahko pa se malo zaplete, če imaš dve različni nasprotujoči si skici. Vendar nas je nos dobro vodil in prispeli smo do vrha smeri - ne pa stene. Sam se uvrščam med počasnejše plezalce (žal nismo vsi tako hitri kot, saj veste kdo...) in se mi vendar zdi, da 30-40 min. v povprečju za razstežaj je kar normalna minutaža za navezo, zlasti, če so ocene kar zahtevne, opremljenost slaba in na štriku trije.
Na izstopu pa presenečenje: neprecenljiv pogled na Sfingo iz oči v oči in cela zmeda grap z neznanim koncem. Malo probam v to smer in ne gre, odritljam dol, pa malo v dugo, spet pretežko, dol, potem pa le najdem prehod. Naj povem, da je ta drugi del poleg orientacije, tudi precej naložen in prepaden, težavnost pa tudi ni za roke v žepu imet, zato se odločimo, da se bomo varovali, kjer bo pa lažje se pa razvežemo. Z večjimi in manjšimi zapleti le razkrivamo opisano pot, seveda, kar vseskozi navezni, ker je teren za nas "enostaven" šele na Zlatorogovih stezah. Čas pa neusmiljeno teče in začne se mračiti. Mihelič opisuje, da del s stezami prekinjajo grape, ki niso vedno lahko prehodne, potem pa, da se znajdeš na Bambergovi. Malo skop opis. Opis oz. skica iz plezalnega portala, pa nakazuje, manjšo in večjo grapo, ki preseka Steze in druga naj bi bila prava; iz nje pa vodi polica v desno na Bambergovo. Vmes se znoči in ta, večja grapa se zdi odrešitev. Med plezanjem po grapi dobimo še par telefonskih navodil, kar nas še dodatno prepriča v pravilno odločitev. Noč kot v rogu meni pa sredi cuga crkne čelka. Naprej si pot osvetljujem s telefonom. Zgoraj pa razočaranje. Pot na desno je zaprta. Leva stran še nekako zbuja upanje, vendar, ko prideta punci za mano, smo si enotni, da je za ta dan dovolj. Utrujenost je naredila svoje. Kar nekako pomirjeni postanemo ob misli na bivak. Polica na kateri si uredimo prostor sprva zgleda dovolj udobna, a kaj kmalu ugotovimo, da bo noč na tako majhnem prostoru zelo naporna. Utrdimo sidrišče, sporočimo domačim (in načelniku), se oblečemo, zavijemo v folije in zaspimo... no, ne ravno. Noč je dolga, hladna in na srečo polna zvezd.
Drugo jutro poskusimo v levo do vrha rame in ugotovimo, da ne bo šlo. Sledi trenutek odločitve: nazaj dol po grapi in iskanje novega prehoda ali klic v sili. Mučno bedenje nas je vse močno utrudilo in namrazilo, noge so precej telečje, sestop kar kliče po nesreči. Klic v sili. Glas na drugi strani telefona nas pomirjujoče prepriča o pravilni odločitvi. Helikopter prileti v manj kot uri. Z vitlom smo potegnjeni na varno. Prijazen nasmeh in topel stisk roke je potem stalnica tako v zraku kot na trdnih tleh. Načelnik Mojstranškega GRS (žal sem ime v raztresenosti pozabil) nas velikodušno povabi na kavo in nam ponudi prevoz do Vrat. Ob prijetnem kramljanju se nam pridruži še g. Brojan in ponovno dobimo potrditev o pravilni odločitvi.
Ostalo pa niti nima smisla opisovati, ker je del normalne ture. Takšna je resnica in vse ostale pritikline bodo le plod nerazumevanja zgoraj napisanega.

Če se tole slučajno znajde še na kakšni strani, bom izkoristil, v imenu vseh treh, za ponovno zahvalo požrtvovalnim in prijaznim reševalcem in vsem, ki so omogočili, da smo se varno vrnili v dolino.

Hvala,
Tanja, Tanja in Klemen

Pupa nestrpno čaka na štart.

Približen potek spodnjega dela smeri z obema detajloma (zeleno je označena moja varianta).

Pupa v V- cugu. Dobr ga je obdelala.

Prva petka. Siten previs s slabimi grifi in še slabšimi stopi.

Težko.

Punci sta suvereno splezali čezenj.

Previsna zajeda. Tokrat za razliko od Sekločeve, res previsna.

Drugi previs.

Po detajlu pride še tale kamin ocenjen s IV. My ass

Veličastno. Jugov steber in Sfinga.

Jurij Rous, 24.08.2015, 17:42
Le, da je vse OK! Leta 2010 sem zapisal: Gledano kot celota lepa, epska tura. Skala je odlična v prvi polovici smeri, nato je na posameznih mestih slabše kakovosti. Zelo slaba skala (močno krušljivo in naloženo) je tik pod vrhom izstopne, globoke grape, kjer izstopiš skozi ozek preduh, pa tudi že prej na posameznih mestih. Z orientacijo je podobno. Enostavna je v prvi polovici smeri, nato moraš vklopiti orientacijski čut, če ti ga "bog" nakloni. Ko misliš, da si smer že preplezal in imaš Steno v žepu, se začne "divji ples" iskanja izstopa iz Stene preko Zlatorogovih stez, ki naj bi te pripeljale do Bambergove poti. Čisto brez težav torej ni šlo. Smer je pretežno opremljena.