V četrtek me kliče Jurij z vprašanjem o mojih planih za vikend. Po obdobju zimsko obarvanih vzponov, je tokrat imel v mislih splezati kakšno letno smer. Z navdušenjem mu povem, da sem za akcijo. Podrobnosti dorečemo v petek, če bo potrebno se bomo še v soboto prilagodili razmeram. V petek v službi sem živčno pogledoval skozi okno, saj je lilo kot iz škafa. Po pregledu radarske slike padavin sem ugotovil, da je bilo največ dežja ravno v Ljubljani, zato sem bil malo bolj pomirjen a vseeno rahlo v dvomih, če bodo stene v soboto dovolj suhe. Ko me je proti večeru Jurij ponovno poklical, me je malo pomiril in že nagledal nekaj smeri v Logarski dolini. Ko sva okrog šeste štartala iz Ljubljane, se je že nakazoval čudovit dan, popolno nasprotje petku. Prispela sva v Logarsko dolino in okoliški vrhovi so se že, nameteni z novim snegom, bleščali v soncu. Snežna meja se je spustila dokaj nizko, saj je bilo tudi ob cesti opaziti snežne zaplate. Novozapadli sneg nama je vlil nekaj dvoma za preizkusiti kakšno alpsko smer v Strevčeva peči, tako se je Jurij odločil, da bova raje plezala navrtano smer v Klemenči peči. Avto parkirava na parkirišču pod stenami, se opremiva in odhitiva po dostopni poti. Po parih minutah hoje se že vidijo stene. Na levi strani je že na pogled strma stena v kateri potekata smeri Friko in Mrtvaški pajek, na desni pa na pogled precej položnejša in lažja stena, v kateri med drugim poteka tudi smer Sivi volk. Ves čas se tudi vedno bolj odpira pogled na zasnežene okoliške hribe in gore. Prva, ki mi toliko pritegne pozornost, da jo ujamem na fotografijo je Matkova kopa. Tudi pod steno naju pričaka za vzorec snega. Zgornji in levi del stene se že greje na soncu, vstop v smer pa je še zastrta s čudovitim stolpičem, ki zaključuje steno na desni. Malo se še razgledava pretegneva, premečeva vrv, se naveževa in pripravljena sva na podvig. Jurij obuje plezalke, jaz začnem z varovanjem in že po parih gibih se pokaže, da smer ni tako lahka, kot se je zdelo na pogled od daleč. Stena ni ravno navpična, a oprimkov in stopov ni v izobilju. Poleg tega je v tem delu še senca in je zato stena še hladna, pravtako roke in plezalniki. Kljub temu sva prvi raztežaj precej gladko odplezala. Smer je sicer navrtana, a je na nekaterih mestih bolje namestiti kakšno dodatno varovanje. Tako sem pustil klin nekje proti koncu prvega raztežaja, saj ga je Jurij tako zabil, da se skoraj ni premaknil kljub vztrajnemu tolčenju po njem. Na tem mestu bo zelo verjetno še komu prišel prav, saj se nahaja ravno v detajlu in kake 3 metre nad zadnjim svedrovcem. Prvih par raztežajev je dokaj kratkih, bolj polovičnih, a ima kakšen detajl. Med plezanjem, mislim da že po prvem raztežaju je na steno posijalo sonce. Postajalo je vedno bolj prijetno in občutek sem imel, da so tudi plezalniki vedno bolj držali. Večino dela je bilo potrebno opraviti z nogami, zato je bilo to še toliko bolj pomembno. Po nekaj polovičnih raztežajih je končno prišel eden, za katerega sva porabila skoraj vso vrv. V tem delu stene je bilo precej manj svedrovcev, a k sreči kar nekaj dreves, ki sva jih lahko uporabila za varovanje. Med potjo je bilo dosti mest s travo, ki so se kar ponujala za stop, a sem se jim, da ne bi umazal in zmočil plezalnikov najraje izognil. Po tem delu sva prispela na skalno poličko, ki je bila v primerjavi s prejšnjimi sidrišči pravi luksuz. Tukaj sva se malo odžejala in okrepčala. Tudi razgled je postajal vedno lepši. Takoj po sidrišču je sledil še en zanimiv detajl, s katerim se je tudi Jurij malo namatral. Po kakih desetih metrih pa se je stena prelomila, tako da sem ga izgubil iz vidnaga polja. Čeprav je od spodaj izgledalo da je tam položnejši del, pa sem že iz njegovega gibanja razbral, da mora biti tam še kakšna uganka. In res, ko sem prispel do preloma, je bila stena sicer položnejša a oprimkov je bilo vedno manj. Na začetku mi je bila še v precejšnjo pomoč razpoka na desni strani smeri, a naslednji svedrovec je bil nameščen kake tri metre bolj levo od tam. Na tem delu se je bilo potrebno popolnoma zanašati na noge, saj sem se z rokami lahko le naslonil na steno. K sreči sem bil varovan od zgoraj in to mi je kar precej pomagalo, da sem naredil še zadnji težek gib, s katerim sem prišel do dobrega oprijema. Od tam naprej je bilo le še par metrov ne preveč težkega plezanja in že sem bil pri Juriju na vrhu smeri. Podala sva si roko, vesela, da nama je uspel načrtovan podvig, naredila še nekaj slik in se na položnem delu na vrhu odvezala. Nato sva se še malo okrepčala in posedela na soncu. Jurij je na desni na drevesu opazil sidrišče za spust po vrvi, po katerem sva se nato spustila skozi zaraščen krušljiv del stene do stolpiča, ki sva ga opazovala tekom celega dne. Tam pa sta bila dva svedrovca za sidrišče druge smeri. To je bil zadnji spust po vrvi, ki je bil pravi užitek, saj je bila tam stena ravna in neporaščena. Nato sva le še zložila vrvi in se odpravila proti avtu. Smer je res zanimiva, saj je bila po mojem mnenju težavnost precej lepo razporejena po celotni smeri in ravno pravšnja, da sem v njej lahko užival. Zadnja plata pa je bila še za piko na i.

Od daleč izgleda stena relativno lahka

Leva stena, kjer sta smeri Friko in Mrtvaški pajek

Pod steno, kjer poteka smer Sivi volk. Stena je bila ob prihodu še v senci

Pod steno je bilo za vzorec novega snega

V prvem raztežaju...

... s še vedno trdimi prsti in mrzlo steno

Jurij v akciji

Jurij izdeluje sidrišče po enem od prvih, krajših raztežajev

Stolpič in zasneženi hribi v ozadju

Pogled navzdol po približno polovici smeri

Iskanje oprijemov

Nad poraščenim delom smeri, kjer je Jurij izkoristil tudi drevesa za izdelavo varovanja

Pred skalno polico, kjer je bilo najudobnejše sidrišče

Zadnja plata

Nekaj razpok na ravno pravih mestih

In del, kjer je bilo najtežje zaradi pomanjkanja oprimkov

Pogled z vrha smeri

Spust po vrvi skozi poraščen del

In poševno proti stolpiču

Zadnji abzajl je bil užitek. Nič dreves, ravna stena...

Še zadnji pogled navzgor po preplezani steni