In smo šli, dva varovanca in mojster, še sredi noči v temi na pot, prvi pravi ledni izkušnji naproti. Pred začetnim klancem v dolini Malte smo še v temi avtu obuli ketne za nekaj kilometrski vzpon in ko smo do glave bojno opremljeni zapustili avto na parkirišču pred zaprtim tunelom, je bilo že dokaj svetlo. A ura še ni bila osem.
Sprintan vodniček slapov v rokah in shojena snežna pot nas peljeta mimo tunela v še lepši konec in v predel treh slapov (Mittlerer Maralmfall). Prvi desno takoj za tunelom, drugi pet minut dlje, impozanten in največji tretji se že nastavlja prvim sončnim žarkom. Kasneje bomo v sosednji, drugi slap, ki ga bomo plezali, ves dan po intervalih lahko poslušali glasne poke ob njegovem lomljenju in padanju ob tla.
Usmerimo se torej v drugega in po petih minutah dostopa se že pripravljamo na plezanje. Navežemo se, Jurij pripravi sidrišče in že je v vertikali. Medtem, ko ga Peter varuje, pride naslednji par plezalcev in kmalu spet naslednji, vendar pa se le naša pot usmeri v levi, kasneje prijetno osončen krak. Drugo sidrišče je po koncu dokaj položnega in pred bolj strmim, ledno-skalnatim delom. Led lepo prijemlje in se nič kaj ne lomi, Jurij vodi najprej v levo, nato spelje v desno, midva ga obveščava, koliko je še vrvi, in ko da signal, pleza Peter, nato jaz. Vreme je kičasto, skorajda pomladno toplo, zaradi česar je tudi v strmini nekoliko nerodno sidrišče, do katerega pripikam, sestavljeno iz večih, štirih lednih vijakov, od katerih prvi pridno topi led okrog sebe in je vedno bolj viden. Ko bom kot zadnji podrl sidrišče, bom to naredil z lahkoto. Dva ledna vijaka sta ob taljenju ledu izpadla že do Petrovega štarta, tretjega sem namereval odviti, a sem ga le pobral iz ledu, tako da je bil fiksen le četrti. Ledni vijaki vendar držijo kot svedrovc v skali!? Tako sem ves čas čakanja v tem sidrišču raje zaupal tisto malo gravitaciji in se raje naslanjal v led kot visel na vijakih, pri plezanju navpičnega dela, do koder je bilo potrebno priti po le nekaj centimetrov debeli plasti ledu, ki se je že Juriju lomila pod derezami in odkrivala skalo, pa sem le upal, da led sidrišča, od koder Jurij varuje, ne teče tako kot spodaj. Me je pa to tudi motiviralo, da slučajno ne bi zdrsnil ali naredil kake napake. Nad navpičnim delom je sledilo tudi nekaj zemlje in trave, kjer so cepini odlično prijeli! Zadnji del, ki ga je Jurij varoval preko sidrišča debla drevesa že z vrha, je bil potem neke vrste olajšanje, začelo pa se je tudi že ohlajati. Sonce je medtem zašlo in preko vršnega gozdnatega dela smo prečili nad desni krak slapu, od koder smo se s štirimi abzajli spustili in bili na dnu slapu že s prižganimi lučkami. Kot mi je rekla ena od nekdanjih tečajnic: z Jurijem je super, vedno pa sestopiš v temi.
Po nekem naključju sva s Petrom dobila možnost za plezanje z Jurijem tudi naslednji dan, ki pa nas je prebudil z zavijanjem vetra in snega, ki ga je veter nosil naokrog. Za drugi dan smo si zadali trikrat krajšo nalogo, “le” devetdeset metrski slap Hochalmfall, ki pa se je izkazal za še večjo pustolovščino. Če se tako stopnjuje, si naslednjič ne bom upal več niti v Mlačco.
Da smo prišli do našega slapu, smo najprej raziskali še druge možnosti, šli še dlje od slapov prvega dne, a smo se skladno z resnim zimskim vremenom - oblaki, snegom in vetrom - odločili za najmanjšega. Še dobro. V slapu je bilo že nekaj navez, in ko smo začeli plezati, sta prišli še dve. Jurij je potegnil do sidrišča v previsu skale desno (slap je sicer vsako leto do 1. januarja namenjen tečajnikom), kjer smo nato kar dolgo viseli v zraku. Led je bil namreč čisto drugačen od sobotnega, zelo trd in lomljiv, po slapu so od zgoraj od drugih plezalcev padale ogromne klade, tako da je Jurij pametno predlagal, da se ne izpostavljamo. Medtem se je pred nas vrinila naveza, se v naši višini zapletla v vrvi in čas je tekel. Druga naveza se je zato medtem preko Abalakova spustila in končala plezanje. Ko se je slap le sprostil, v sidrišču smo bili sedaj že vsaj eno uro, se je vreme še zaostrilo, veter in sneg sta se ojačala. Jurij je vstopil v prečko, odlomil za kos trupa ledu, nato pa izginil iz obzorja. Peter mu je intuitivno podajal vrv, dokler je ni skoraj zmanjkalo, zaslišala sva glasove od Jurija in podrla varovanje. Glasu od Jurija pa ni več bilo. Kričala sva nazaj, vsake toliko se je zaslišal Jurijev glas, a v vetru tako nerazločno, da si z njim nisva znala pomagati. Najprej sem nameraval plezati jaz, se zadrl Juriju, da sem na rdečem štriku, a ker se vrv ni in ni napela, me je zamenjal Peter. Tudi po njegovem vpitju se njegov štrik ni napel. Izmenično vpijeva Juriju, da zategne štrik, a se nič ne zgodi. Vzamem telefon, da bi Jurija poklical, pa ni signala. Only emergency calls. No, vsaj to. Čas mineva, vreme vztraja v svojem, na dnu slapu vidim Avstrijca iz zaštrikane naveze, ko odhajata in se ozreta na naju s Petrom, čakajoča pod skalnim previsom. Pri sebi pomislim, da bi jima kaj rekel. Pomislim tudi, kaj mislita, ko naju vidita tam, kako že toliko časa čakava in vpijeva v hrib. Marsikaj mislim. Še vedno čakava, še vedno poslušava, še vedno vpijeva. Vsake toliko zaslišiva zelo na daleč Jurijev glas, a nič ne razumeva. Po vsaj kaki zelo debeli uri je Jurijev glas naenkrat vedno bližje in bližje in na koncu se celo sporazumemo. Kasneje nama pove, da se je s prusikom in z nekim meni neznanim varovanjem spustil nižje do naju, da smo se lahko slišali… Ugotovimo, da je vse v redu in da lahko plezava. Po vsej neuspešni komunikaciji mi še kako odleže in precej lažje se lotim tudi prečke, do katere sem varovan le bočno. Začnem prvi in nekje med tretjim in četrtim vijakom naletim na vrv, zalepljeno na led! Seveda, zato je ni šlo napeti, čeprav jo je je Jurij vlekel, a z najine strani je visela. Kot začetnika sva za takšne zagate in samoiniciativne manevre seveda povsem neuporabna. Sledi navpičen in krušljiv del, nekaj napenjanja mišic, za tem pa že vidim vrh. Počakam na Petra, da mu ne bi spustil kakega kosa ledu na glavo in ko je v varni bližini, sva nato skupaj kmalu na vrhu. Po podatkih s fotografij, ki jih gledam, vidim, da je ob prihodu Petra v prvo sidrišče bila ura 12.14, ob začetku mojega spusta z vrha slapu, s tem da smo abzajlali takoj po najinem prihodu, pa 15.56. Tri ure in pol torej za petdeset metrov. Abzajl do nekega drugega sidrišča v skali, od tam navpični abzajl proti dnu slapu. Spuščam se zadnji in s trdimi pomrznjenimi rokavicami previdno natikam reverso in štrike in zapenjam vponke. Sem pravilno vpel? Stokrat preverim, in ko se le sputim do tal, od vsega adrenalina kar globoko diham.
Še kar debelo sneži in mede, na brzino vse pobašemo in smo že na poti k avtu, da bi nas ne zamedlo. Na poti nazaj si v čakanju na zeleno luč pred Karavanškim predorom le sezujem gojzarje. Potem se ustavimo še v jeseniški Izbi. Naročim si eno pivo. Naročim si drugo pivo. Avtor besedila: Matic Brumen

1. dan - plezanje slapu Mittlerer Maralmfall v sončku

2. dan plezanje slapu Hochalmfall v snežnem viharju