Jurij Rous | 02.01.2015

Vzhodna grapa v Mrzli gori

Ko sem v enem od zadnjih dni starega leta ravno prebral elektronsko pošto Primoža, v kateri nam je, letošnjim tečajnikom, dodelil zimske mentorje, dobim klic: “Zdravo, Jurij tukaj. Ne vem, če si že opazil, ampak jaz sem tvoj zimski mentor”. “Ravno sem videl ja”, odgovorim čisto presenečen nad tako hitrim klicem. Ker je bilo zunaj te dni precej mrzlo in napovedovali so še večji mraz, smo se nadejali plezanja kakšnega slapa, če nam bo narava dovolj naklonjena in bo kakšen slap za to primeren. Povedal je še, naj si pripravimo zimsko opremo in da se še slišimo dan prej, da se dokončno zmenimo, kam gremo. Ker na prvi dan novega leta, kljub mrazu prejšnjih dni, ni bil še noben slap primeren za varno plezanje, se je Jurij odločil, da gremo splezat kakšno grapo.
S sotečajnikom Maticem in Jurijem smo štartali nekaj pred 8. uro od Koče pri slapu Rinka. Cilj: Vzhodna grapa v Mrzli gori. Pot nas je vodila mimo slapa Rinke po shojeni, rahlo zaledeneli potki do Doma na Okrešlju. Tam se nam je odprl lep razgled na s prvimi sončnimi žarki osvetljeno Brano, Planjavo, na Rinke, pa še nekaj gora, katerih imen pa si žal nisem zapomnil. Po nekaj minutah krenemo s poti proti vznožju južnih sten Mrzle gore. Sneg je bil tukaj že precej mehek in takoj smo se že rahlo mučili z premagovanjem pobočja. Vmes smo našli še sledove gamsov in jim sledili, saj so s svojimi izkušnjami v takšnem terenu izbrali kar dobro pot. Medtem je na nas posijalo tudi sonce, ki nas je tako grelo, da me je že zamikalo sleči se do kratkih rokavov. Tudi sneg je postal tu že kar stopljen in ko smo gazili po njem se nam je udiralo do kolen. Po stenah je vsepovsod teklo, kot bi bila že pomlad. Sem pa tja smo opazili tudi, kako se “gora otresa snega”, kot se je Jurij pesniško izrazil. Ko smo prišli pod steno in do manjše grape, je izdelal varovanje za varen vstop vanjo. Po njej smo se nato prebijali proti naši ciljni grapi.
Ko smo prišli do nje, je bil za vstop vanjo potreben naš prvi “abzajl”. Jurij je pripravil štrik in se spustil. Zgoraj sva ostala sama z Maticem. Pri učenju in treniranju spusta po vrvi, je bil doslej vedno zraven prisoten nekdo od mentorjev, tudi ko smo delali izpit. Tukaj pa sva prvič morala zaupati vsemu kar sva se naučila in se spustila za njim. Gazenje po snegu nam je že do tu vzelo precej časa zato smo se morali podvizati, da bi čimprej prišli do cilja. Po mehkem snegu, se nam je v grapi ponekod udiralo tudi do pasu in nas pri prečkanju nekega “detajla” od vode, ki je odtekala s skal, celo stuširalo. Da bi nam šlo hitreje smo se še malo izmenjevali v vodstvu, saj so nas noge že bolele. Končno smo se bližali vrhu grape, kjer smo opazili še markirano pot, ki vodi na Mrzlo goro. Le nekaj metrov nad markacijami smo prispeli do slemena od kjer je bil krasen razgled na drugo stran proti Avstriji. Zadovoljno smo si podali roke, naredili nekaj slik in že smo se morali odpraviti nazaj, saj je bila ura že skoraj 15.
Navzdol je šlo precej hitreje. Do mesta kjer smo vstopili v grapo smo prispeli relativno hitro. Ker se je tema nezadržno bližala, se je Jurij odločil, da se bomo spustili po isti grapi do doline. Ker pa je bil v spodnjem delu teren precej strm je bilo potrebno opraviti kar nekaj spustov po vrvi. Dolina se nam je zdela že blizu in mislili smo, da nam bo uspelo priti v dolino še pred temo, a se je pri predzadnjem spustu zavozlala vrv. Jurij je potreboval kar nekaj časa, da jo je odvozlal. Za razliko od celotne ture do tu, naju je z Maticem od čakanja, stanja na miru in premočenosti začelo že rahlo zebsti. Ko sva končno prišla na skalno polico do Jurija, pa nisva niti slutila, kaj nas še čaka. Jurij je tu našel neko staro sidrišče, a ni izgledalo preveč varno, zato je naredil novo. Namestiti smo si morali čelne svetilke, saj nas je ujela tema. Jurij se spusti do tal v dolini in naznani da je vrv prosta. Jaz se pripravim, začnem spuščati, nato pa zaslišim Jurija, naj malo popustim prusika in se ne ustrašim, saj je zadnji del spusta nad visokim previsom. In res, prav za konec se je bilo potrebno spustiti čez približno 30 metrski previs v temo. Poln adrenalina se spuščam in naposled dotaknem tal. Na vrsti je bil še Matic in tudi zanj je bil ta vratolomni spust zanimiva izkušnja. Spodaj nas je čakal še zelo krasen naraven zaledenel most. Ob njem se še zadovoljni, da smo v dolini, poslikamo in odhitimo proti avtu.
Juriju se zahvaljujem za zelo zanimivo izkušnjo, pri kateri sem dodobra izkusil kako se je premikati v mehkem snegu in spuščati po vrvi, ko gre zares. To je bila res zelo zanimiva in nepozabna izkušnja. Avtor besedila: Peter Kacin

Klik za večjo sliko

Napravim prvo sidrišče za spust v grapo po kateri smo v nadaljevanju prišli do Vzhodne grape v Mrzli gori

Klik za večjo sliko

Matica in Petra spustim varno čez skalni prag v grapo

Klik za večjo sliko

Kot zadnji še sam izdelam sidrišče za spust, tako, da skozi skalno uho napeljem pomožno vrvico, ki služi za varen spust.

Klik za večjo sliko

Do Vzhodne grape smo morali premagati kar nekaj strmega terena in manjših skalnih skokov. Ponekod smo se varovali.

Klik za večjo sliko

Peter na vrhu Vzhodne grape. Zanimivi stolpiči v ozadju!

Klik za večjo sliko

V Vzhodni grapi

Klik za večjo sliko

Razgledi pa čudoviti. V ozadju levo Turski žleb.

Klik za večjo sliko

Zadnji vertikalni spust (čez previs) po vrvi je potekal v temi. Končno varno na tleh.

Klik za večjo sliko

Proti koncu ture je sledilo kar nekaj spustov po vrvi. Fanta sta delo opravila z odliko!

Klik za večjo sliko

Spust v temo Smeško

Klik za večjo sliko

Tole še ni Vzhodna grapa! Do nje smo prišli po sistemu manjših grap z manjšimi skoki.

Klik za večjo sliko

Lep razgled na Štajersko Rinko in Križ.

Klik za večjo sliko

Proti Vzhodni grapi.

Klik za večjo sliko

Peter in Matic

Klik za večjo sliko

Proti Vzhodni grapi.

Klik za večjo sliko

Prečiti smo morali številna dokaj strma pobočja.

Klik za večjo sliko

Spust po vrvi v Vzhodno grapo.

Klik za večjo sliko

V Vzhodni grapi

Klik za večjo sliko

Vzhodna grapa

Klik za večjo sliko

Lepo je Smeško

Klik za večjo sliko

Nadaljujemo proti vrhu.

Klik za večjo sliko

Grapa je precej globoka.

Klik za večjo sliko

Zaradi globokega snega je bilo napredovanje precej počasno in oteženo. Pri skokih pa smo si pomagali s cepini, ki smo jih zatikali v skalo.

Klik za večjo sliko

Na vrhu te pričaka samostojen stolpič.

Klik za večjo sliko

Nahajamo se desno od stolpiča. Prebijemo še snežno pregrado in se povzpnemo na vrh slemena. Na drugi strani pogled na Avstrijsko stran.

Klik za večjo sliko

Na vrhu Smeško.

Klik za večjo sliko

Na vrhu Smeško

Klik za večjo sliko

Še eden od številnih spustov.

Klik za večjo sliko

Na koncu švignemo še čez ledeni naravni most in skozi noč odkorakamo v dolino. Tura je v celoti uspela in glede na razmere smo opravili veliko delo. Bila je res super tura. Bravo Petru in Maticu!