Ker je bil po dolgem času napovedan lep sončen vikend in so bili mentorji večinoma zasedeni s svojimi cilji, smo se odločili, da se v hribe podamo sami. Načelnik je predlagal cilje, Primož Ž., ki smo ga določili za vodjo, pa izbral najprimernejšega. Izbiro cilja je požegnal tudi ravnateljček. Najprej je kazalo, da bo Primož 8. marec preživel kot Kavalir gora v družbi petih punc. Vendar se je zjutraj v Črnučah prikazal še Andrej K., Primož pa je za okrepitev pripeljal še očeta.
Zapeljali smo se čez mejo do Ovčje vasi in še naprej, saj je cesta splužena skoraj do planine Zajzera. Zagreti, da bodo naši novi cepini, dereze, čelade, žolne končno videli sneg smo s seboj vzeli vse, le krpelj, ki bi nam edine prišle prav ni imel nihče. Do koče Grego je šlo, ko pa smo prišli do zadnjih koč na Rudnem vrhu se je začelo vdirati do kolen, pasu in še dlje.
Pred nami so bili le trije turni smučarji. Pomagalo ni niti, da smo hodili po smučini in ker je bil dan žena sta nam gaz delala fanta. Tako smo se do vrha pošteno utrudili, vendar ne dovolj, da se ne bi lotili ustvarjanja. Razgled je bil ves čas božanski. Pot nazaj je bila podobno zoprna, šlo ni niti po riti, le Dušanu je s smučkami uspevalo nekoliko bolje. Tako kot vsako uspešno turo smo jo zaključili s pivom v koči in se razgledovali na nasprotno stran doline proti novim ciljem.

Z malo domišljije

Jutranje priprave

Koča Grego

Orientacija v praksi

Zadnji koraki proti vrhu

Skupinska na vrhu

Pa še ena za 8. marec