Danes me je obiskala dobra vila. Ugotavljam, da ena izmed mnogih v mojem življenju…za katere včasih mislim, da jih nimam ali pa da si jih ne zaslužim. Vendar so vedno tam, ko jih resnično potrebujem.

V nedeljo sem splezala svojo prvo pravo hribovsko smer. Nobena dobra vila me ni spremljala, ravno obratno, imela sem občutek, da sta me entuziazem in moč zapustila že kak dan prej.
Kljub viharju sem na Matejevo vabilo, če sem za nedeljsko plezanje, takoj odgovorila z itak. Jaz sem bila takoj za, drugo polovičko pa je kak dan kasneje zapolnil Matjaž.
Zgodaj zjutraj smo se odpeljali v Kamniško Bistrico, zategnili do Jermance in kot cucki sledili Matjažu, ki je še pod četrtkovimi vtisi svoje prve alpinistične smeri praktično tekel v hrib. Repov kot…nikoli bila, s pepelom se posujem, tudi nikoli slišala, sem pač primorka. Krasen ambient, spremljal nas je tisti mir, ki ti ga samo narava v jutranjih urah zna podariti. Ko bi kar ostala tam, ker me misli mojega vsakdana preveč preganjajo. Psihofizično stanje je zanič, nekako se tolažim s tem, da je tisti, ki si je izmislil ženske tegobe, vedel, kdo je močnejši spol.
Ob pol devetih smo pod steno, ob velikem snežišču. Izbijanje klinov zaradi ne preveč olipijskega počutja gladko delegiram na Matjaža. Prva dva raztežaja se še 'zafrkavamo' in plezamo obuti, potem se pa stena postavi bolj pokonci in obujemo balerinke. Začetek je siten, saj se takoj soočim s strmo prečko. Nič kaj fajn za začetek smeri. Ko si na sidrišču po prečki malo oddahnem zagledam gordijski vozel pred seboj…ajoj, tega nisem jaz naredila!!! Ampak kako za vraga bom to razvozlala? Kita že leze dalje, vrv se zatika, kmalu ne gre več nikamor. Nič, na popkovino in rešit to štalo. Kmalu pridemo do sidrišča pod previsom z oceno V-…ja ne vem, skala je tu sumljiva, zdi se mi, da če se bom preveč naslonila, bo kar letelo dol. Ampak ne, grem čez. Matjaž ima težave, ne gre, pa ne gre…pa potehničari čez (so what, ima pač neporavnane račune s smerjo, baje se bo nekoč vrnil). Kmalu smo pod zajedo, kjer IV+ drži od začetka do konca, sicer pa lušten raztežaj, kjer konstantno delaš. Na neki točki se mi zatakne in si vzamem trenutek za meditacijo…za vsak slučaj se zaderem «Kita zategni!!!« In splezam…Kasneje sta me Matjaž in Matej spraševala, zakaj sem sploh želela, da zategne, ker sem potem gladko splezala čez…ma ne vem, se mi je zdelo da rabim, pa očitno nisem. Zanimivo bi bilo gledati vzporedni zgodbi, gibljive slike dogajanja v steni in kaotične misli v glavi, ki je v steni. A je sploh opaziti, kaj ti dogaja? Če se počutiš zmagovalno, ali totalno posrano in negotovo. Kaj razmišljaš ko trkaš po skali, edinemu oprimku, ki ga vidiš in ne zveni ok...to veš samo ti. Matjaž gre suvereno čez. Še en hrapav kamin nas čaka, par izstrelkov zleti navzdol proti navezi za nami in že smo na izstopu smeri. Kratka, a ne? Ja, ampak superca, zdaj samo še malo počitka na travnatih oblačkih, potem je pa treba dol. Oblaki so sumljivi, pred nami je pa še dolg sestop. Kita smuča, Matjaž si to želi pa ne gre, jaz pa za zaključek demonstriram svoje kaskaderske sposobnosti.

Alles gut. Zadovoljni. Utrujeni. V pričakovanju nove zgodbe.

pred vstopom v smer je snežišče, vendar se ga ob steni preči le kaka dva metra do gredine

Kita v zajedi

nastavljanje sončnim žarkom

v Repovem kotu je še sneg

na koncu paše tačke pohladit v tehle bazenčkih

Uroš Bajec, 19.06.2013, 13:59
Tudi midva s TDV-jem imava s to smerjo še neporavnane račune. Ane TDV, kdaj greva??