Še ena zgodba izpod peresa mladega nadobudnega, letošnjega tečajnika Matjaža Tavčarja:

Včeraj je nadebudni tečajnik doživel še eno čudovito izkušnjo v nizu mnogih enkratnih, v zadnjih devetih mesecih. Takoj po šihtu smo jaz, Jurij, Grega in Tadeja zdrveli tja proti Vršiču, novim dogodivščinam naproti. Pred enim letom si nisem predstavljal, da bi šel kdaj takoj po službi tja pod naše gore in osvojil kakšen vrh, kaj šele, da bi nanj splezal, tako kot smo to storili včeraj. Ko smo si nadeli vso bojno opremo, smo začeli s pristopom in spet sem spoznal, da je "imeti kondicijo" zelo relativna stvar. Tale Jurij in Grega sta res od hudiča in s Tadejo sva ju le težko dohitevala. Nekje vmes, ko sva lovila sapo, sva se spogledala in dejala "Je kar težko, a ne? A sta nama mogoče dala kakšne skale v ruzak al kva?" Vmes se mi je že dozdevalo, da ima Jurij gor tisto njegovo majico "Gotof si"...Na nekem razpotju so se naše poti ločile in z Jurijem sva sama nadaljevala pot. Snega je bilo še kar veliko in z mojimi "pristopnimi" supergami sem moral paziti na vsak korak. Ko sva našla pravi vstop v steno, pa se je začelo zares. Uredila sva si stojišče in Jurij je začel s plezanjem. Prvi raztežaj je bil očitno kar kompliciran, saj od Jurija dolgo dolgo časa ni bilo nobenega sluha...jaz sem bil v senci, stal napol v snegu in začelo me je kar malo mraziti. Pomislil sem že, da se je Jurij odločil malo posončiti in da "hvata braun boju", tako da sem ga spomnil, naj počasi nadaljuje, ker mene že malce zebe. Zgleda, da ga je to malce ujezilo, saj je en klin zabil tako trdno, da ga kasneje nikakor nisem mogel izbiti...S kladivom sem praktično razbil že celo skalo, a tisti majhen zelen klinček nikakor ni hotel iti ven. Zbijam z eno roko, zbijam z drugo, roke so že vse navite, smrdi po zažganem železu, klin pa je šel ven po mikronih...Spomnil sem se na moja prva ledna plezanja, ko sem mislil, da je izvijanje lednih vijakov, medtem ko z eno roko visiš na cepinu, naporno, vendar tisto ni bilo nič proti izbijanju tega kur****** zelenega klina...končno mi je le uspelo dobiti ven tisto zeleno, sedaj čisto zvito žvaruvno...Pomislil sem, da če bo šlo tako naprej, sem ga nasrkal...V podzavesti sem to Juriju očitno tako zameril, da sem na drugem raztežaju v skali pozabil en klin...kaj hujšega!!! Jurij se mi je maščeval tako, da je nadme pošiljal kamnite projektile, kar v tisti krušljivi skali res ni bilo težko. Šele sedaj počasi spoznavam, kaj pomeni, če je skala "podrta" in zakaj je Pakla in menda Dolomiti tako fajn...v Pakli si prijel milimetrski grifek in to je držalo kot pri norcih. Tu sem tako pazil na vsak korak in na vsak prijem, kar je pravzaprav še popestrilo plezanje, ki je zahtevalo popolno koncentracijo. Čisti užitek! Jurij pa se še vedno ni sprijaznil s pozabljenim klinom, kar sem uvidel, ko me je na tretjem raztežaju spraševal, koliko je še vrvi. Pogledam tisto kopico, v gordijski vozel zvito štreno vrvi in pošteno rečem: "Jurij, težko ocenim!" On pa nejevoljno: "Kako to misliš? Moraš pa ja vedeti, koliko je še vrvi!!!" Ja kako le...rekel, se mu, da mu bom citiral tisto, kar je napisano v Alpiročniku, ki se glasi: "Koliko vrvi je še na voljo, morate oceniti s prostim očesom. Z izkušnjami se vaša ocena izboljšuje." Torej: če nimam izkušenj, ne morem ravno pravilno in na oko dobro oceniti!" Vseeno sem se potem znašel in z upoštevanjem popolne varnosti pri varovanju, na koncu kdaj prevlekel štrik in ocenil metre. Ocenjevanje preostanka vrvi sem vzel skrajno resno in Jurija v zadnjih raztežajih vestno obveščal o preostanku vrvi. "Še polovica štrika! Še 20m! Še 10m! Še 8m! Še 5m! Jurij, a te dobro obveščam, a ne?!" In odgovor: "Ja še preveč, Matjaž". Pa ni minilo 30 sekund, ko me je vprašal: "Matjaž, koliko štrika še?" "Ja, štiri metre...." Skratka, ni nama bilo dolgčas. Plezanje je bilo zame enkratno, ne pretežko, v lepem ambientu, sonce je zahajalo, barve na nebu so se spreminjale iz minute v minuto, brezvetrje, toplo, nove izkušnje, skratka poezija. Moje prvo plezanje v "pravih" gorah. Na vrhu sem začutil evforijo, spomnil sem se, da sem bil pred nekaj urami še v službi, okupiran s telefoni, e-maili, delom, sedaj pa nekje v steni, kjer si samo ti in skala. Nepozabno. Na vrhu je sledila obvezna skupna slika, sledil je samo še spust. Vendar, kakšen! Jurija sem le težko dohiteval, vsakič, ko sem pogledal, kje je, je bil bolj daleč...le kako mu to uspeva!? Hitel sem, kolikor sem le mogel, vendar je bil vedno bolj daleč. Ko sem malo bolj pogledal, sem videl, da on teče navzdol! Saj ni čudno, da mi uhaja! Ja nič, bom poskusil še jaz. Pospešil sem moje korake, ki so vedno bolj spominjali na tek. Koncentracija na vrhuncu, leva noga, desna noga, leva, desna, leva, desna, kamen tu, kamen tam, ujel sem ritem in spoznal sem nove razsežnosti hitrega sestopa. To res deluje...Še ena nova izkušnja in kot bi mignil, sva bila na Vršiču, kjer sta naju že čakala Grega in Tadeja. Sledilo je izmenjavanje vtisov in seveda pijačka pri Dolfetu. Popoln dan! Želim si še več takih.

Uroš Bajec, 19.06.2013, 13:55
Super prispevek, super avantura! Kaj pa kaj o smeri, kolk je dolga, težka?