Danes je imela naša firma na Planini Kuhinja pod Krnom en dogodek in sem moral biti tam. Pa sem si rekel da brez dilc le ne grem tako daleč. Ko parkiram po skoraj dveh urah in pol ovinkov pa me skoraj kap (glej sliko št. 1). Nič, dilce in pancarje na ramo pa gremo. Drugič me skoraj kap, ko ugotovim, da sem dol pozabil palice. Nič, gremo dalje. Po eni uri pridem do snega, se preobujem in zagrizem v grapo levo (do cca 40 stopinj). Udira se ravno prav. Ponoči je bilo vseeno malo bolj hladno, dežja je bilo minimalno ali pa sploh nič, sonce se sicer trudi ampak nima prave moči, grapa zgleda dobro zbita... Vse kaže, da bo varno in lepo, dokler lisica ne prečka grape in orel ne zaokroži nad mano. Pljunem prek ramena, še enkrat premislim vse znake in ker razen sestradanih plenilcev ni realne nevarnosti, zapnem smuče in grem. Vseeno prvih nekaj zavojev naredim previdno, jih zaključim ob robu grape, gledam nazaj in poslušam. Vse stabilno, razen tistih nekaj cm srenca, ki ga odrinem ob zavojih, se enakomerno plazi in steka v sredo grape, kjer se je ustvari že pravi tobogan. Prav zanimivo gledati in poslušati počasno plazenje. Sedaj sem prepričan da je varno, zato se prepustim užitkom in odvriskam do dol. No, dokler je pač šlo. Takšne ture se bom seveda še udeležil. Ampak drugo leto februarja. Pa s palicami.
Miha

Šok št. 1

Odločitev

Tepih

V liniji

Perspektiva

Na preži

Tihožitje

Konec