ČAO - Kirgizistanoniranje 2012

Andrej Erceg | 16.08.2012

Kirgizistanoniranje 2012

Najprej bom prevedel naslov: Kir-gi-zi-stan-o-niranje 2012.

Pravijo, da je treba železo kovati, ko je še vroče. Precej toplo,da ne rečem vroče, je bilo tudi v Kirgiziji. Železa nismo kovali, smo pa zato na zadnji dan obiska te države poizkusili zelo posebno, ohlajeno, za nekatere osvežilno mleko. A tega bolj iz firbca. Bilo je namreč kobilje in fermentirano, z 2% alkohola. Bojda zdravilno. Falanga ruskih top pisateljev iz 19. in začetka 20. stoletja je omenjeno pijačo zaradi težav z zdravjem redno konzumirala po za to namenjenih sanatorijih. Nekateri so celo ozdraveli. Mi zaradi tokratnega okušanja nismo niti ozdraveli niti zboleli, temveč se je večina zgolj zgrozila nad zaznanim okusom. Do pitja sploh ni prišlo. Tako sem se z novo kulinarično realnostjo soočal sam, a po dobrih dveh popitih decilitrih prav tako omagal. Okusa, ki je predstavljal nekakšno mešanico sofisticiranosti in prvobitnosti, nisem več želel poglabljati. Pijača se imenuje Kumys...

Batken, 15.7.2012

Vremena so se v Batkenu zame in ostale spremenila. Nebo je v oblakih, malo je grmelo, precej pihalo, nekoliko kapljalo. Hribi so zadelani. Marelice, sušeče se na lesenih paletah, smo pred neurjem skrili pod streho.
Preselil sem se. Džunus, nas tukajšnji agent, me je povabil k sebi domov. Živi v hiši, v kateri se je tudi rodil, na drugem, manj urejenem koncu mesta. V hiši sta še njegova starša, njegova žena, njegova otroka, ena od njegovih petih sester in morda še kdo. Vsi so me prijazno sprejeli in me pogostili z obilnim kosilom. V kirgiško - muslimanski maniri je njegova mati z rokami natrgala kruh in ga potalala po mizi, nato smo, spet z rokami, jemali s krožnika koščke ovčetine ali pa ocvrta jajca. Zraven so v posodicah prinesli še maslo, nekaj džemov, surovo čebulo, lubenico. Z nenavadnim izborom smo se basali vsi, še najbolj Džunus in njegov okrogloglavi sinko. Jaz sem džeme preskočil, ostali pa so kombinirali džeme z mesom ali jajci, vmes dodali še malo čebule pa lubenice… Hecno…

Zgolj prvinsko, da ne rečem vulgarno, a skladno s človeško naravo, pa je bilo tik pred odhodom iz baze. Konjar in pastir sta za nas izzvala pasji boj. Nečimrno napedenan, do nas nadvse prijazen konjar, z baretko, rdečo jopico in vojaškimi hlačami, je ovčarskega psa imenovanega Tyson, vajeno, strokovno in trdno zagrabil za tilnik, ga v tem položaju dražil toliko časa, da se je psu prag tolerance spustil na minimum in adrenalin dvignil na maksimum ter ga zagnal v nasproti stoječega drugega ovčarja. Psa sta se za ogrevanje pregrizla čez prvo rundo. A ker za iniciatorja pasjega dvoboja prva runda ni bila dovolj prepričljiva, sta z rdečim prusikom, ki smo ga namenili konjarjem za privezovanje prtljage na konje, privezala in povezala oba psa, da jo šibkejši med nadaljnjim dvobojem ne bi slučajno pobrisal, ju še enkrat, še prepričljivejše sprovocirala ter vrgla skupaj. Tokrat sta psa fajtala za preživetje. Najprej je prednjačil Tyson, potem pa se je drugi, na videz šibkejši pes, uspel izviti iz njegovega krvoločnega prijema in ga zagrabiti za goltanec. V tem položaju sta psa ostala kar nekaj sekund, a začuda se Tyson ni zgrudil. Ko ga je drugi pes izpustil, sta psa z razmesarjenima in krvavima gobcema samo še obnemoglo hropla drug proti drugemu. Ta, katerega rdeča jopica je iz njega naredila človeka (ne vem zakaj je ni slekel), ju je poizkušal še enkrat sprovocirati, a sta (pametnejša) psa odnehala.
Po pasji borbi so bili komentarji prisotni čudno sprevrženi, a logični. Na srečo pa je bil tudi pohod nazaj v (namišljeno) civilizacijo dovolj dolg, naporen in boleč, da so se možgani resetirali…

Batken, 16.7.2012

Včerajšnji muslimanski popoldanski obed je pokazal zobe. Ponoči. V mojem želodcu.
Ko sem se zvečer sprehodil nazaj do moje nove baze, sem slutil in čutil, da se v trebuhu nekaj pripravlja. Familija je ravno zaključevala z večerjo in me spet povabila zraven. Konkretno hrano sem odklonil. Spil sem malo zelenega čaja in pojedel nekaj kosov lubenice. Odšli smo spat. Vrata v moji pregreti tepihasti spalnici sem pustil odprta in ni dolgo trajalo, ko me je začelo nekaj pikat. Ker značilnega komarjevega brenčanja ni bilo, sem se bal, da so bolhe. S čelko sem neuspešno poizkušal odkriti krvosesa. Malo sem zadremal, ko je začelo poleg srbenja še brenčati. Zaprl sem zadušljivo sobo, prižgal luč in uspel razmazati dva s krvjo napojena komarja. Še naprej sem na pol omotičen ležal v razsvetljeni sobani in na oni svet poslal še nadležno mušico. Ostale so samo še muhe, ki pa me niso pikale. Ugasnil sem luč in poskušal zaspati, a se je tokrat oglasil trebuh. Najprej sem ignoriral željo po bruhanju, potem pa sem le odšel skozi kovinska vrata na dovozno cesto izven posestva in se na šodru skozlal. Pred mano je bila lepo zaokrožena rumeno-oranžna sluzast tvorba. Iz ust mi je še vedno kislo smrdelo po jajcih in sveži čebuli. Ko sem vonju v mislih dodal še sladke džeme, maslo in koščke ovčjega mesa, se mi je spet dvignilo. S svojevrstno melodijo bruhanja, sem prestrašil sosedovega psa, ki mi je, malce histerično, odgovoril z laježem. Bilo je že proti jutru, ko sem končno uspel malo zaspati. V želodcu so se mi pretakale tekočine, kot bi imel odprt kotliček za splakovanje WC-ja. Vedel sem, da ne smem prdeti, ker bi mi sicer popoldanska hrana, ki se je med tem v črevesju modificirala v rjavo brozgo, odtekla v hlače. Jutro in cel dan sem preživel ležeč, z občasnimi obiski dislocirane smrdeče kloake…

Izgledal je veličastno. Ni bil velik, bil je ogromen. A kljub temu izjemno eleganten in okreten jadralec. Markantna ujeda imenovana brkati ser (Gypaetus barbatus, Lammergeier, Bearded vulture) z zlatorumeno glavo in trupom ter sivo črnimi perutmi z razponom slabih treh metrov, nas je skupaj s svojim mladim, zaenkrat še enobarvnim potomcem, vsakodnevno preletavala med našim dvotedenskim obiskom ledeniške doline imenovane Ak Su. Ptič, ki je reden, a vseeno redek prebivalec azijskega visokogorja (opažen je bil celo pri jadranju okoli Everesta, na višini 7500 m, ponovno so ga naselili tudi v Alpah), najraje je kosti: večje spušča z višine na skale, da se razbijejo. Žal tega nisem vedel, ko sem razsekal del sveže odrtega ovčjega trupa z okončinam ter ga spekel v ogromni litoželezni ovalni posodi in ga nato, skupaj z zelenjavo v obdelavo ponudil gostujočim Rusom. Rusi so meso obrali do kosti, kosti pa so potem romale v za to izkopano luknjo, namesto v kljun avtohtonih in kosti željnih prebivalcev…
Prosim, oprostite mi, samo človek sem.

Na odpravi smo bolj ali manj plodno sodelovali, modrovali, grešili, se učili in čudili ter plezali: Monika, Tinca, Dave, James in Crni.

Iskreno se zahvaljujem KA in KOTG za finančno podporo odprave.