Z Grego sva se podala v severno steno Špika, še dan prej pa sva prespala v bivaku Pod Srcem. Plezati sva začela ob 5.45 uri v soju čelnih svetilk, na vrh pa prišla ob 12.45 uri, ko je sonce najbolj nažigalo, skupaj torej 7 ur odlične pleze. Do Dibonove police sva plezala nenavezana in tako pridobila ogromno na času. V steni ni bilo nikogar, vse dokler naju v zgornji tretjini smeri (nekje na sredini velike in izrazite zajede) ni prehitel starejši solo plezalec. O tem, da nama ni bilo nič jasno in da sva ga gledala kot deveto čudo sveta ne bom izgubljal besed. Ko me je dohitel je rekel zgolj, da naj bom pri miru in sem obstal kot kip. Ko sva gledala to soliranje nama je bilo kar slabo, hkrati pa sem ga sam opazoval s strahospoštovanjem. Ja, ne vidiš to vsak dan...tip je imel zgolj plezalke in majhen ruzak, še čelade ni imel. Midva z Grego sva potem nadaljevala v svojem slogu in tempu naprej in se pod vrhom zbasala čez okno in smer zaključila kot se šika. Špik pa je končno le odkril svojo megleno zaveso in se pokazal v vsej svoji lepoti.
Smer je lepa, spodnji del do Dibonove police je marsikje krušljiv in manj prijeten, potem, ko pa se stena postavi res pokonci pa plezaš v pretežno lepi , črvsti skali. Plezanje je veličastno. Kako da ne, če pa si v S steni Špika! Zelo lepa je veličastna zajeda, ki ponuja res lepo, a strmo in ponekod napeto plezanje. Smer je od Dibonove police dalje nabita. Orientacija ni zapletena, sploh, če si že prej plezal Dibonovo smer, potem začetek Direktne res ni težko najti.

Solo plezalec

Greš čez okno in zaključiš smer.