Želja je že dolgo tlela v naših srcih pa je venomer nekaj prišlo vmes, tokrat pa smo jo uresničili. Zame je bilo vse prvič, tako Montaž kot tudi Kugyjeva pot. Naj povem, da mi je to ena najlepša pa tudi najbolj pestra gorniško alpinistična tura. Gorniško alpinistična tura zato, ker ni povsem alpinistična pa tudi ne povsem gorniška, je kombinacija obojega in potem, če dodaš še zgodovinsko ozadje, ki ga ta pot zagotovo ima potem je jasno, da gre za turo, ki bi jo moral opraviti vsak alpinist ali gornik, ki se z gorniško dejavnostjo nekoliko bolj resno ukvarja.
Pestrost ture pa je moč najti v tem, da je dobro prespati v bivaku Stuparich, ki ti turo že takoj bolj popestri (kako, da ne, če pa lahko posediš okoli tabornega ognja in se drugi dan zbudiš v gorah), vzpenjanje po strmem Zahodnem Montaževem ledeniku (Ghiacciaio Occidentiale del Montasio) – cepin in dereze so obvezne, potem sledi plezanje nad mogočnimi prepadi v severni steni Montaža (tudi s pomočjo skob in jeklenic, na začetku je varovanje z vrvjo obvezno oz. zelo priporočljivo, smer pa je tudi opremljena z dobro pritrjenimi svedrovci, ki omogočajo zanesljivo varovanje), pa sloviti »Passo Oitzinger«, nekoč ključno in najtežje mesto smeri, nepopisno lep razgled na vrhu, da bogate flore in favne sploh ne omenjam.
Vsekakor gre za turo velikega formata. Torej, dragi plezalec, gornik, pojdi in se prepričaj sam! Ne bo ti žal! Predvsem pa si pred turo ali po njej oglej ta dokumentarni film: http://www.gore-ljudje.net/novosti/64208/

Pri bivaku Stuparich

Montaž

Montažev ledenik

Imeli smo srečo, da smo lahko vstopili v steno (robna zev ti to lahko zlahka prepreči in ture je konec!)

V štartu je plezanje III do III+; mi smo plezali vseskozi v gojzarjih

Lola in

Ivan sta rekla, da sta plezala pod močnimi vtisi

Izpostavljenih poličk ni manjkalo...

Začetek "Passo Oitzinger"

Na vrhu nas je že pričakal prijatelj (na desni)

Pipanova lestev

Tudi svizcev ni manjkalo in njihovih žvižgov.

Na planini Pecol