Jakob Kovač | 30.01.2018

S trebuhom za kruhom v SV plazje B. Vrtače

Po včerajšnjem napornem hikingu na koroško Peco sem danes zjutraj sedel na postelji in si izmenično oblačil/slačil nogavice. Nisem se mogel odločiti - ja ali ne. Po eni strani bi bilo smotrno še izkoristit sončni dan - prihaja namreč poslabšanje - po drugi pa me boli prav vse na mojem telesu! Na koncu sem znorel sam nad sabo, češ kaj sploh razmišljam ... budilka me je že zbudila, spanec sem vrgel stran, zdaj je prepozno! Morda mi pa tokrat le uspe ta Vrtača ... A glej ga zlomka, po 100m turne hoje nad Ljubeljem sem sprevidel, da se mi tja vseeno ne da in se začel spogledovati z levim plazjem. Gre za področje, ki zaradi svoje bližine vselej vabljivo vabi k sebi ... a ostaja začuda dokaj nepopularno in vse prej kot obiskano. Še vsakič do sedaj, ko sem stopical po progi navzgor, sem pogledoval v levo in si pravil: »Naslednjič, ko bo dovolj snega, grem tja!« Prejšnič mi je starejši gospod spodaj razlagal, da je grapa nad plazjem za smučanje še lepša od ostalih, kaj več informacij pa nisem dobil. Enkrat pred tem je na najini turi vanjo silil brat Gašper, a sem ga gladko zavrnil, saj je novozapadli sneg komajda prekril kamenje na melišču spodaj. Sedaj pa se je priložnost vedno bolj zdela kot nalašč za poskus št. 1. Hitro sem se opremil z derezami, čelado in cepinoma, pripel smuči in palice na nahrbtnik ter pričel počasi lomastiti po plazju navzgor. Dokaj počasi. In vijugasto. Sneg je bil povečini zelo trd. Po svoje vredu – še bolj sem se namreč bal skorje, to bi bilo šele veselje od smučanja! Med hojo sem občudoval ozko in lepo zalito grapico na desni … nekako me je kar vabila vase, a se (preveč) v neznano nisem hotel spuščati. Kasneje sem doma ugotovil, da je šlo najverjetneje za Ostržkovo grapo in je že na spisku ''za naslednjič''. Še bolj v desni smeri zadaj pa se mi je pokazala s soncem obsijana Vrtača. Dobil sem kar manjši cmok v grlu, ker sem se odrekel strmemu putrčku na njeni južni strani … a sedaj ni bilo več poti nazaj. Po kakšni polovici ure sem prisopihal do prvega razcepišča ter se moral odločiti med levo in desno varianto. Leva mi je delovala za odtenek bolj slepa, zato sem šel iskat sreče v desno, ki pa se je kmalu razcepila tudi sama. Spet te odločitve. Tokrat sem izbral levo in občutek me ni pustil na cedilu. Zgoraj se je pričel kazati s soncem obsijan greben, a vedno bolj se je porajalo tudi vprašanje – kako do njega? Pred mano je v grapi nastal spihan in pretežno leden skokec, ki sem se ga previdno lotil, a se naposled premislil. Čisto mogoče bi se namreč lahko ujel v past, ko ne bi mogel ne naprej ne nazaj … še bolj verjetno pa grape potem ne bi smučal – za akrobatske vložke v trdi strmini res nisem bil razpoložen. K sreči sem malo nižje levo našel izstopno grapico, po kateri sem skoraj pritekel na greben in se naužil nekaj sončnih žarkov. Najraje bi smučal kar na južno stran, kamorkoli že … toplo sonce je bilo tako vabljivo! A misel na ves ''pobran'' sneg spodaj, me je hitro streznil. Potrebno bo skočiti v severno steno – le tako se lahko bolj ali manj elegantno pripeljem do avta. Za manj elegantni del je vsekakor poskrbel zgornji del grape. Nisem vedel, kako se ga lotiti – z derezami in cepinoma ali morda le poskusiti s smučanjem? Sam vstop niti ni bil tako strm, le mesto 10 metrov nižje je bilo sila neugodno – trdo oz. celo malo ledeno, strmo in pa relativno ozko zaradi oblikovanosti snega v obliki črke U. Naposled sem se odločil – če pa tega ne presmučam, potem sem pa res samo ''presran turni smučar''! (Na tem mestu ne bi rad koga užalil, gre samo za tehniko avtospodbujanja ) Detajlsko mesto sem previdno bočno oddrsel v močnem razkoraku, dokler je šlo ... potem pa se je pred menoj pojavila manjša skala, zato sem se ustavil za premislek. Čas ni bil na moji strani, ker so mi začela trzati meča – ja, kot pri plezanju! Se mi mora to dogajati res povsod, ko se »bojujem za življenje«?! Pod skalico je bil na oko mehkejši sneg, zato sem se odločil za zavoj v skoku in sledila je izvedba brez napake. Adrenalin je popustil, občutek lagodja pa preplavil celo telo. Začenja se mi dozedevati, da postajam odvisen od slednjega! Sledilo je bolj brezskrbno, a fizično nič manj naporno smučanje skozi zelo ozko in markantno grlo grape med dvema stenama, ki se je naposled priključila glavni. Snežna podlaga je bila trda, mestoma skorjasta, pogosto tudi splazeno-trda, skratka – nič lepega. In plazje v nadaljevanju je bilo res dolgo. Vsak naslednji zavoj po trdem snegu in rožljanju smučk sem razmišljal, koliko robnikov sem pobral danes – toliko kot vse do zdaj, verjetno?! Z največjim užitkom sem zapeljal na ravni del zeleniške proge, kjer sta me dve upokojenski pohodnici vprašali, če je bilo naporno. »Uf, pa kako, komaj čutim noge še … No, saj verjetno tudi vaša tura ni bila od muh!« sem malo hudomušno odgovoril. »Ah ne, midve sva šli samo do koče. No, sva vas gledali, kje vozite in si rekli, da že veste, kaj delate …« ste me ponovno vprašujoče pogledali. »Ja, tu sta imeli pa kar prav!« sem odgovoril in jima med pričetkom smučanja še zaželel lep dan. Na obraz se mi je kar sam prikradel nasmešek – čeprav na trenutke nisem bil siguren, kam in kako, sem pa dejansko vedel, kaj delam!

Peter
Peter Mrak, 04.02.2018, 15:31
Lepo! Bravo.