Zgodovinski pregled delovanja odseka
Alpinistični odsek Črnuče je v letu 1972 ustanovilo nekaj alpinističnih zanesenjakov, ki so se naučili alpinističnih veščin v alpinističnem odseku Planinskega društva Ljubljana-Matica. Ker je bil ta odsek zelo številčen so poiskali dekleta in fantje, stanujoči na Črnučah, Ježici in za Bežigradom, svoj domicil v manjšem društvu. PD Črnuče je bil kot naročen za njihove želje po delovanju v manjšem kolektivu, kjer velja domačnost, kjer se vsi poznajo, kjer ni zvezd, kjer velja enakost in enakopravnost, kjer ne hlepijo po najvišjih plezalnih ciljih za vsako ceno, kjer so člani skromni, tovariški in sprejemljivi za sorodne duše z istimi hotenji. Tako je nastal alpinistični odsek, ki je na ljubljanskem področju ponudil plezalskim zanesenjakom alternativo velikim alpinističnim kolektivom. V taki vlogi deluje ČAO že 39 let.
Knjiga vzponov v začetnem letu obsega 42 vzponov, ki jih je opravilo 5 ustanovnih članov: Marko Avšič, Tone Gliha, Janez Kunaver, Edo Poteko in Bojan Zatler. Že v naslednjem letu 1973 se je število vzponov in članov podvojilo in v letu 1974 krepko preseglo 100 (181 vzponov) ob 17 članih odseka. Že v letu 1975 je bilo opravljeno preko 200 vzponov. Z organiziranjem plezalne šole v letu 1977 se je odsek številčno okrepil, povečevela se je kvaliteta vzponov in število vzponov.
V najbolj plodnih letih delovanja odseka je število vzponov preseglo 500. Tako v letu 1984 beležimo 490 plezalnih vzponov vseh težavnostnih stopenj in 35 pristopov v zimskih razmerah ter turnih smukov. Skupno torej 525 vzponov ali povprečno 37 vzponov na aktivnega člana, kar nas je tedaj uvrščalo v vrh aktivnih alpinističnih odsekov v Sloveniji. Celotna številka 11.600 alpinističnih vzponov v 31 letih delovanja odseka pa zveni že kar impresivno in pomeni, da so bili črnuški alpinisti zelo dejavni v gorah tako pozimi z zimskimi vzponi, turnimi smuki in ekstremnimi alpinističnimi spusti, v zaledenelih slapovih, kot seveda predvsem vzponi v kopni skali in plezališčih, s prostim plezanjem.
Srečevali ste nas predvsem v domačih stenah in gorah, dejavni pa smo bili tudi v gorstvih sosednjih držav v italijanskih Dolomitih, avstrijskih Visokih Turah, hrvaški Paklenici, in širše v švicarskih in francoskih Alpah, maroškem Atlasu, južnoameriških Andih, severnoameriških Josemitih, ruskem Kavkazu, potipali pa smo tudi nepalsko Himalajo. Večina odprav v tuja gorstva je bila društvena, le redki posamezniki iz našega odseka so sodelovali tudi na republiških odpravah. Značilnost vseh alpinističnih odprav je, da so bile organizirane zgolj z lastnimi finančnimi in materialnimi sredstvi članov.
Volunterstvo in delo za skupno dobro odseka je tudi sicer odlika alpinistov ter še kako potrebno za uspešno delovanje AO in aktivnostih, ki jih mora odsek redno izvajati: alpinistična šola, stalno izobraževanje članov, plezalni tabori, udarniške akcije, pa tudi bolj zabavne družabne prireditve kot so krst in sprejem novih članov, poletni piknik, prednovoletna zabava.
Program plezalne oz. alpinistične šole predstavlja temelj pridobivanja novih članov in njihovega osnovnega izobraževanja in osvajanja plezalnih veščin.
V AO Črnuče smo prvo kompletno plezalno šolo izvedli v letu 1978 pod vodstvom novopečenega alpinističnega instruktorja Filipa Štucina. Obiskovalo jo je 15 tečajnikov od katerih je 9 po opravljenih izpitih in izpolnitvi kriterijev za napredovanje v višje nazive pridobilo naziv pripravnika. Šole so si kasneje sledile na dve leti. Odziv mladih ljubiteljev gora in plezanja je bil različen, tako da sta v najbolj sušnih letih ostala samo dva tečajnika, v najbolj številčni generaciji 2002-2003 pa šolo zaključuje 15 tečajnikov. V celotnem obdobju AO smo v naših plezalnih šolah šolali preko 200 tečajnikov, uspešno pa jo je zaključilo 60 tečajnikov, ki so nadaljevali usposabljanje za alpinistične pripravnike in alpiniste. Društveni alpinistični izpit je opravilo 25 alpinistov, kasneje po letu 1991 pa je preko Komisijo za alpinizem pri PZS izpite za alpiniste opravilo še 12 članov. Odgovorno vzgojno in izobraževalno delo v okviru plezalne šole so nosili alpinistični instruktorji: Filip Štucin, Aleš Goluh, Danilo Patarčič, Dejan Ogrinec in Miha Vuk. Pri izvedbi šole, predavanjih posamezne tematike in pri praktičnih vajah v plezalnih vrtcih in na umetni plezalni steni so pomagali ostali alpinisti na odseku.
Izgradnja umetne plezalne stene v predverju telovadnice na osnovni šoli v Črnučah v letu 1997 je pomenila dober pripomoček pri vadbi članov odseka in tudi šolske mladine v okviru plezalnega krožka, pod vodstvom plezalcev iz Alpinističnega odseka Črnuče. Na stenci so bili še posebej dejavni prosti plezalci Športno-plezalne sekcije, ki so udeleleževali tudi republiških tekmovanj v prostem plezanju. Najbolj odmevne dosežke sta v športnem plezanju dosegla Boštjan Šneberger in Blaž Germek.
Alpinizem naj bi bil več kot šport, vendar se tudi v tej panogi dosežki in uspehi posameznikov poskušajo rangirati. Tudi med črnuškimi alpinisti jih je bilo nekaj, ki so s svojimi vzponi izstopali in bili uvrščeni med kategorizirane športnike republiškega ali državnega razreda ali perspektivne športnike.. Naj jih nekaj naštejem: Danilo Patarčič, Mirko Kranjc, Dejan Ogrinec, Marjan Kovač, Boštjan Šneberger, Uroš Grilc, Matic Meglič. Kategorizacijo so dosegli z zelo kvalitetnimi vzponi, prvenstvenimi smermi ali prvimi ponovitvami težkih smeri v naših stenah ali v tujini ter zahtevnimi ponovitvami smeri v zimskih razmerah. Med boljšimi plezalskimi dosežki naj omenim preko 40 novih prvenstvenih smeri v slovenskih stenah in v Paklenici, več prvih ponovitev novonastalih smeri, na desetine prvenstvenih ekstremnih spustov s smučmi in ponovitev lednih smeri. Med vrhunske dosežke lahko uvrstimo tudi dosežke nekaterih, pri nas izšolanih članov, ki pa so kasneje prestopili v druge odseke (Kranjc: Walkerjev steber v Grand Jorases, Radetič: zimske ponovitve Čihulove smeri v Debeli peči in severne stene Eigerja, Kovač: številne odprave v Himalajo, Ande in Patagonijo).
Gonilna sila aktivnosti AO in administrativni vodja je običajno načelnik odseka. V tridesetletnem razdobju se jih je na Črnučah zvrstilo kar nekaj. Naštejmo jih po vrsti: Marko Avšič, Janez Kutnar, Rado Metljak, Aleksander Kogovšek, Tomo Gosar, Dušan Žigon, Matjaž Kandus, Iztok Besedič in Miha Vuk. Našteti so bolj ali manj uspešno opravljali papirnato delo na odseku, skrbeli za formalno plat delovanja odseka, pisali poročila in plane, koordinirali delo AO s PD in Komisijo za alpinizem pri PZS, stimulirali ostale člane k aktivnostim, predvsem v zvezi s plezalno šolo in skrbeli za nemoteno delo odseka vseh teh trideset let. Njihovo delo ni bilo lahko predvsem zaradi nezadovoljivega financiranja odseka za prepotrebno novo plezalno opremo, sofinanciranje društvenih odprav in ostalih akcij AO. Kljub težavam nam je predvsem nova številčno močna generacija tečajnikov v obvezo in vzpodbudo, da bo alpinistični odsek uspešno deloval tudi v prihodnje.
Vodenje alpinistične šole in usposabljanje mladih kandidatov je bila do takrat v domeni starejših plezalcev, ki so z veliko mero navdušenja svoje izkušnje, znanje in veselje do plezanja v gorah prenašali na mlajše rodove. Največkrat v svojem prostem času, brez plačila.
Časi so se spremenili in pokazala se je potreba po bolj profesionalno organizirani alpinistični šoli. Leta 2006/2007 je vodenje šole prevzel Jurij Rous skupaj z Mihom Vukom. Že na samem začetku je zastavil precej ambiciozen program, postavil visoke standarde in šolo uspešno izpeljal v veliko zadovoljstvo tečajnikov. Vsaka šola namreč pomeni prihod novih ljudi in nove energije, svež veter pa pozitivno vpliva tudi na ostale člane odseka in jih spodbudi k sodelovanju.
Program šole je bil razdeljen v štiri sklope: zimski in letni del, športno-plezalni del in planinski del. Pomembna novost je bila uvedba mentorstva, vsak tečajnik pod vodstvom svojega mentorja je opravil dve alpinistični turi.
Jurij Rous je po treh letih nadvse uspešnega vodenja alpinistične šole, ki je v tem času postala povsem primerljiva s podobnimi programi na drugih odsekih, krmilo predal Mihu Jemcu. Na dobro zastavljenih temeljih se je tako uspešno gradilo naprej, pri oblikovanju nadaljnjih programov smo sledili sodobnim usmeritvam in priporočilom tečajnikov. Čeprav delo še vedno poteka večinoma voluntersko, vsi sodelujoči delo opravijo profesionalno in kvalitetno.
Nekega lepega dne se je alpinistični odsek AO Črnuče preimenoval v ČAO. To novo ime smo člani posvojili zelo hitro, bilo je kratko, simpatično in zlahka si ga je bilo zapomniti. Precej je vplival tudi na prepoznavnost našega odseka v Ljubljani in nasploh v Sloveniji. Sledila je izdelava logotipa, tega pa smo precej hitro uporabili na oblačilih, katera so bila posebej izdelana za potrebe odseka. Nalepke s ponosom lepimo na čelade, zadnje strani naših avtomobilov, logotip pa je seveda našel svoje mesto tudi na spletnih straneh odseka. » A ti si pa iz ČAO?« nas že več let sprašujejo soplezalci v steni.
Povezava na spletno stran odprave
Poleti 2004 se je Matic Meglič skupaj z Iztokom Cukjatijem odpravil v Pamir, kjer sta nameravala smučati z vrha Pika Lenina (7.145 m). Ker jima vreme ni bilo naklonjeno, sta svoje načrte zaključila na 6.200 m visokem Piku Razdeljnaja, od koder sta smučala do višine 4.400 m.

Slika: Google
Povezava na spletno stran odprave
V letu 2004 se je Miha Vuk, takratni načelnik AO Črnuče udeležil mednarodnega himalajskega tabora za mlade alpiniste v Indijski Himalaji. Zaradi vremenskih razmer nobenemu udeležencu ni uspelo priti na vrh 7.075 metrov visokega Satopanta, so pa člani pridobili pomembne izkušnje pri delovanju odprave, opremljanja višinskih taborov in aklimatizacijo.

Slika: Google
Povezava na objavo na portalu Gore in ljudje
Andrej Erceg in Matic Meglič sta se v ponedeljek, 20. februarja 2006, ob 19. uri povzpela na Fitz Roy po smeri Franco-Argentina.
Celoten vzpon iz baze je trajal 48 ur. V tem času sta opravila 2700 višinskih metrov vzpona in spusta, od tega 20 raztežajev plezanja. Težave v skalnem delu sta ocenila na IV-V, dva raztežaja do 7-, en prehod pa sta zaradi požleda preplezala tehnično.

Slika: Google
Povezava na objavo na portalu Gore in ljudje
3 dekleta in en fant so se pridružili tej odpravi in sicer Tanja Bjedov, Marjana Bahar, Irena Baraga in Miha Jemec.
Tanja Bjedov in Marjana Bahar dosežeta višino 6.400 m in opravita smučarski spust s T3 do T1.
Irena Baraga in Miha Jemec sta se povzpela do višine 6.800 m in odsmučala po SZ grebenu do T3 in naprej do T1.

Slika: Google
Pripravila Dušan Žigon in Stanka Jelenc